Na stopnicah (27)
Evropska prestolnica kulture
Priznam, ko sem slišal, da je bilo goriško somestje razglašeno za “evropsko prestolnico kulture”, sem se smejal. Morda bi mi kot “fureštu” ta smeh kdo celo očital in ga razumel kot zmrdovanje ljubljanskih srajc nad “provinco”, a mislim, da po krivici. Znanec pa je kar nedvoumno komentiral, da bi verjetno naša regija prej lahko kandidirala za sredstva pri kakšnem razpisu za kulturno degradirana območja.
Ne delam si iluzij, da EPK resnično pomeni zgolj prestolovanje, prevlado, oblast. Tovrstna mesta so bolj ali manj že leta, če že ne stoletja, ustoličena in tega ne more spremeniti nekakšen razpis ali naslov. Stoletne ustanove, stvaritve in ideje, ki so nepreklicno povezane z nekim krajem, se ne pozabijo čez noč. Ne bomo tudi čez noč ustvarili nečesa, kar bo potem s to plemenito dediščino utemeljeno primerljivo. No, saj spet ne smemo biti pretirano skromni, to bi pa utemeljeno poimenovali provincialnost – ali provincialni kompleks. Kako so že rekli, Avstrijska Nica? Grobnica Bourbonov. In pa zgraditi mesto iz nič, na novo, ker se je prejšnje znašlo na drugi strani meje – pa če to razumemo kot zgodovinsko krivico ali pa ne. Razlogov za ponos, plemenit spomin, tudi pogum, lahko ne bi manjkalo. Ampak v trenutnih razmerah govoriti o “prestolnici kulture”? Ko na obeh straneh meje, na vsaki po svoje, prevladuje vzdušje pokopališča? Tisti tihi mir, ki si ga sicer lahko dobrohotno razlagamo kot plemenito dediščino, ki dostojanstveno dehti vsenaokrog. A v praksi je pač prostor smrti, preteklosti – in ne prihodnosti.
No, saj, če pogledamo pretekle “prestolnice”, zgodba pogosto ni bila tako zelo drugačna; tudi marsikje drugje je šlo bolj za “pomoč degradiranim območjem”, dodatek za zasluge k penziji ostarelih, plemenitih gospa. A v svoji regiji se vseeno vprašam, kako bi nam takšen naslov lahko prišel prav. Kaj si pravzaprav želimo od njega. Opazil sem, da za marsikoga to pomeni še eno možnost za take in drugačne “projekte”, na lahko pridobljen denar. Množico zadev, idej in početij, ki si jih je treba izmisliti – brez ozira na resnične potrebe in potenciale regije – da se priviligirani delež populacije dokoplje do (še več) naslovov, financ in zvez. Za ostale pa ni pričakovati bistvenih sprememb. Po eni strani bo morda kakšen trg ali muzej lepše izgledal – po drugi se bomo razburjali, ker bo ta trg potem pol leta razkopan in muzej zaprt. (Kulturniški) psi lajajo, karavana gre dalje, skratka.
Zato v bistvu EPK razkriva globlji problem – ker morda kakšnega bralca goriška problematika ne samo prav nič ne zanima, pač pa odkrito živcira, raje o tem. Prestolnica kulture pod drobnogled prinaša naše dojemanje kulture same. In to velja tako za tiste, ki uživajo v blagru države, ki baje prinaša višjo civilizacijo in kulturo, ali pa one, ki je prepojena z duhom bratstva in enakosti. Bojim se, da bo, ne glede na stran meje, postavljenih nekaj (bolj ali manj posrečenih) inštalacij, spomenikov (sami sebi) in “performansov” in ne dosti več. Nekaj ljudi bo imelo nekaj časa zagotovljena delovna mesta. V času pandemijske ekonomske nestabilnosti bo neprecenljiv ta dejavnik. Ampak k prepotrebnemu kulturnemu prerodu regije pa ne bo prispevka – življenje bo iz Gorice in Nove Gorice še naprej bežalo v Videm, Tržič in Ajdovščino. Kraljestvo za konja, ali nekaj podobnega je bilo rečeno.
Nimam magičnih in sploh ne vsem prikladnih odgovorov, niti idej. Morda je moje razumevanje kulture, ki me privede do takega skorajda ciničnega pisanja, samo moje. V prispevku nisem predlagal ničesar konkretnega – a v takem pisanju niti ni prostora za to. Mislim pa, da je pomembno, da ne obupamo in ne nehamo iskati. Da se ne nehamo pogovarjati o kulturi. Kulturno pogovarjati. Da razumemo, da ni edina izbira za nas pri EPK, da se ne zgodi nič ali pa klovnovska predstava za otroke.
