Na stopnicah (26)

Piše: Jernej Kurinčič

Novoletne zaobljube in resnični problemi

Te dni vedno znova na spletu in po medijih naletim na “novoletne zaobljube”. Znani in neznani, modri in nemodri bodisi naštevajo, kaj se si bodo zastavili, še bolj pogosto pa filozofirajo, kako se zadeve prav lotiti. Javno debatirati o svojih sklepih je po eni strani imenitno, saj na tak način pokažeš, da “nekaj daš nase”. Po drugi strani pa je tvegano – tako te lahko celo neznanci pocukajo in pobarajo, kako gre kaj zadeva od rok. Ko se srečate, in se še vedno pozna kakšen kilogram preveč, utegnejo nasmihajoč vprašati, kaj se je zgodilo s tistim novoletnim sklepom o redni rekreaciji ali nič več kot tablici čokolade na dan. Je pa seveda takšen “javni nadzor” pač dobra motivacija – tudi če se mi ne da potruditi zaradi sebe (kar je nekako smisel vsega tega), se bom potrudil, da ne bom osramočen pred drugimi. Malce celo skušamo tekmovati med seboj, tako v velikopoteznosti zastavljenega kot v uresničevanju.

Kdo bo pripomnil, da zadeva sploh ni slaba: ob zaključku leta sistematično pogledati na svoje življenje in si za naprej zastaviti stvari drugače, bolje. Prekiniti za trenutek svoje tekanje od zadeve do zadeve in pogledati na svoje življenje kot celoto. Kam me vodi in kaj prinaša. Čemu posvečam svojo energijo in kaj si jo res zasluži. Prepoznati strahove ki me ustavljajo, in krivdo, ki kliče po odpuščanju. Z nekaj razdalje pogledati na svoje odnose in jih zaživeti bolj zavestno, tvorno. Si priklicati pred oči svoje cilje in jih ponovno ovrednotiti. S pogumom in odločnostjo zakorakati v novo leto – in s tem pregnati nelagodje in negotovost ob novem, ki me čaka.

A saj so kristjani imeli v ta namen že adventni čas, in naj bi imeli podobno postnega. Verjetno je boljša logika, da je praznik tudi praznovanje mojega duhovnega napredka, da do njega že nekaj dosežem v delu na sebi. Praznovati in obenem intenzivno brskati po sebi – to vendar ne gre skupaj! Ali mi bo slaba volja, ki jo neizbežno s seboj prinese korenit rez v svojo notranjost, pokvarila praznovanje, ali pa bom v opojnem prazničnem vzdušju pot vase zastavil na lahko, in bo tako bolj malo vredna. In verjetno je bolje, da je mojemu “spreobrnjenju” namenjenih nekaj tednov in ne samo napenjanje možganov v enem popoldnevu med enim in drugim božičnim nakupovalnim izletom. Da lahko moja sprememba zajame moje življenje v mnogih njegovih razsežnostih in se lahko v svojem uresničevanju tudi preverja, postaja bolj realistična. No, saj je jasno, samo s premikom datuma in s pridevanjem oznake krščanski še nismo imuni na zablode. Morda se pridruži še kakšna nova. Recimo tista mlahavost upognjene glave, polna krivde in samoponiževanja, ki jo tako radi nekateri dojemajo kot središče vere – in ki pride v “spokornih časih” še toliko bolj do izraza. Takorekoč zapustitev samega sebe – z navzven plemenito idejo, da se prepuščam Bogu, a v resnici na podlagi problematične postavke, da se operem odgovornosti za svoje življenje.

A zakaj ne bi imeli obojega? Tako adventno spokornost kot novoletne zaobljube? Košček verskega in posvetnega … Da bodo vsi zadovoljni. Kot mladostnik sem tako navdušeno vsaj nekajkrat na leto vzel v roke vse svoje življenje: novo leto, post, šolske počitnice, advent … Vsakič znova prebrati dnevnike za nazaj, narediti analizo, zastaviti cilje in strategijo. Po eni strani sem lahko na to svojo preteklost ponosen. Po drugi strani pa vem, da ni bilo dobro. Da je bilo preveč. Da je za človekovega duha najbolje, da zares temeljito prerešeta svoje življenje na duhovnih vajah vsakih par let, potopljen v molitev in pod skrbnim duhovnim vodstvom. Če to počnem sam in vedno znova, je prenevarno, da bom pri tem nasilen in hkrati površen. Da mi odpoved posta in adventa pomaga, da me površne razsežnosti ne potegnejo preveč za seboj. A da si vendar dovolim zaživeti v polnosti svoje življenje, ne da bi ga nenehno cenzuriral.

Na spletu je v rabi izraz “1st world problems”, problemi prvega sveta. Dela se norca iz nekaterih vprašanj, ki jim zahodnjaki posvečamo ogromno energije, a za življenje – sploh preživetje – nimajo posebne teže. V ozadju je očitek, da si v pomanjkanju resničnih težav te preprosto izmišljujemo, namišljamo, dajemo nerealno težo popolnoma vsakdanjim preprekam. Rečeno literarno, se bojujemo z mlini na veter. Ko se tako vedno znova lotevamo brskanja po sebi in “reform” svojega življenja, mar ne počnemo prav tega? Problematiziramo obrobne dejavnike svojega življenja, namesto da bi ga živeli. Ko tako cenzuriramo sami sebe, in smo pri tem neizbežno slepi za cel kup razsežnosti, s tem bežimo od skrivnostnosti življenja, od njegove nezajemljivosti. Kot Lažnjivi Kljukec, ki je baje samega sebe za lase potegnil iz močvirja. In tudi konja obenem.

Preberi tudi

Na stopnicah (29)

Na stopnicah

Na stopnicah (29)

05.02.2022
Na stopnicah (40)

Na stopnicah

Na stopnicah (40)

23.04.2022
Na stopnicah (43)

Na stopnicah

Na stopnicah (43)

14.05.2022
Na stopnicah (34)

Na stopnicah

Na stopnicah (34)

12.03.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme