Na stopnicah (25)

Covid snema maske

Po dolgem času klepetava po spletu z znanko. Pripravlja magisterij na ljubljanski FF. Pove, da je v karanteni in ne more nikamor, ker ni cepljena. Cepljena pa ni, ker je vse zarota … Dovolj sem že vajen podobnih izjav, da mi ne “zavre”. Lepih novic in zanimivih tem, ki so se nabrale skozi čas, ko nisva bila v stiku, je precej –  a ko med vrsticami postane jasno, da se z njeno idejo zarote ne strinjam, se ji kar nekako mudi končati pogovor in prebiti večer s svojo mamo.

Po drugi strani je znanec poln jeze, zle volje in zgroženosti, ker se ljudje ne držijo osnovnih ukrepov in so nenehno kritikastrski do sedanje slovenske vlade. Ne morem se znebiti občutka, da bi najraje kar par ljudi postrelil, ostale pa pozaprl.

Saj je nekako logično, a vseeno sem osupel nad tem, kako zelo je sedanja covidna kriza ljudi razgalila v njihovi resničnosti. Bistveno manj prostora je za sprenevedanje in leporečenje. Na spravljivo diplomatsko ovinkarjenje se je kar pozabilo. Konkretne razmere terjajo po eni strani zelo konkretne odzive, po drugi pa razkrijejo, kako zelo malo nekaterim pomenita človek in njegovo dostojanstvo.

A še bolj kot ljudem je covid snel masko idejam. Morda niti ne samo covid, ampak na splošno sedanji čas. Po eni strani je pokazal, kako je konzervativizmu na neki način pomembnejši status quo, v katerem vzvodov moči in oblasti nihče ne ogroža ali postavlja pod vprašaj; pomembnejši od kakih “starih vrednot”, izročila ali ljudske zdrave pameti. Da je tole pogosto le fasada za tisto prvo in se lahko to ob prvi priložnosti zanemari. Tako se, recimo, v ZDA zdi, da je v skladu s tradicionalnimi (krščanskimi?) vrednotami, da si prav vsak lahko – brez nadzora in omejitve – omisli strelno orožje. Da si v ekonomskih odnosih lahko dovolimo prav vse, ne glede na dostojanstvo sočloveka.

Po drugi strani pa je tako imenovana svobodomiselnost prišla do take skrajnosti, da na vsakem koraku omejuje svobodo: silno previden je treba biti, kako želi kdo biti poimenovan in katere zaimke v zvezi z njim uporabljaš; skoraj kriminalizirano je, če domnevaš, da je nekdo nekega spola; belci naj bi globalno čutili kolektivno krivdo in moški smo kar vsi po vrsti svinje in zlorabljevalci. Kljub razširjeni frazi, da ima vsak svojo resnico, je vendarle resnična in ima pravico do obstoja samo ena. Aksiom tolerance sme veljati samo za ekscese liberalne velepameti, medtem ko smo vsako “nazadnjaštvo” dolžni obsoditi. Država kot podaljšana roka konstrukta “družbe” (ki včasih pomeni boga, drugič pa hudiča, kot je prikladno) ne samo ima vsa pooblastila nad posameznikom, pač pa naj bi jih tudi nenehno izvrševala. V imenu takih in drugačnih eksotičnih manjšin je populacija v krču nenehne politične korektnosti. Tako sem nedavno videl karikaturo (ki pa ni daleč od resničnosti): umivalnik, kjer piše “samo za črnce” iz časa rasizma – in potem enak umivalnik z enakim napisom, samo da so na tabli še rožice, iz BLM časov: hiperkorektnost postrasizma je zmožna skotiti enako segregacijo kot najbolj zaostren rasizem. Fraze so morda povsem drugačne, praksa je ista. Zahod je v zadnjih stoletjih gledal na druge čase in na druge kraje kot na nekaj izrazito tretjerazrednega: mračni srednji vek, tretji svet … kako nizkotno muslimani ravnajo z ženskami in kakšne barbarske prakse so v navadi v Afriki … kako neverjetno neumni in nemočni so bili ljudje v časih kuge v starih časih. No, glede tega so dejstva nepreklicno na dlani – vsem informacijam in infrastrukturi navkljub pandemija kar še traja … Nismo odpravili ne revščine, ne zatiranja, ne neenakosti. V imenu neoliberalnih vrednot so devalvirane vse klasične liberalne vrednote. Biti ateist, biti napreden, biti znanstven se je še nedavno zdela na Zahodu edina smiselna pot in ostale naj bi bilo kar nekako sram. Danes pa: ljudje morda res ne verujejo v Sveto Družino, pač pa častijo familijo Kardashian; ves napredek je pripeljal do tega, da polnoletni moški cele dneve igrajo igrice in namesto resničnih žensk sanjajo narisane; argument znanosti je zasenčilo število ogledov in všečkov … Nočem se pritoževati, niti obtoževati – kot sem že pisal, le trdim, da tudi Zahod še zdaleč ni tako “naprej”, kot si domišlja. Ključna življenjska problematika ostaja skozi stoletja ista. Starogrške drame se berejo, kot bi jih kdo napisal včeraj in jih le zaradi estetike prestavil v neke davne čase sulic in jezdecev.

Preberi tudi

Na stopnicah (35)

Na stopnicah

Na stopnicah (35)

19.03.2022
Na stopnicah (50)

Na stopnicah

Na stopnicah (50)

02.07.2022
Na stopnicah (27)

Na stopnicah

Na stopnicah (27)

22.01.2022
Na stopnicah (40)

Na stopnicah

Na stopnicah (40)

23.04.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme