Na stopnicah (24)

Svete avtoritete

Če mi je za kaj iz moje preteklosti nerodno, mi je za to, kako velikodušno sem delil nasvete o zadevah, o katerih nimam pojma. Če zdaj gledam nazaj, si nekateri očitno predstavljajo, da ima duhovnik neko direktno božjo telefonsko številko, kjer dobi odgovore na vsa vprašanja, od gojenja breskev do reševanja jedrske krize. Dobro, ne morem zanikati, o nekaj nasvetih in intervencijah sem dokaj trdno prepričan, da sem res dobil navdih in pomoč “od zgoraj”. A takih dobesedno čudežev ni pametno posploševati – in jih ne pripisovati duhovniški (ali kakšni drugi) službi. Milost lahko poseže – in tudi poseže – ne glede na posvečenje. Mimo so časi, ko je bil “gospod” na vasi v “Sv. Trojici” nespornih avtoritet – poleg učitelja in zdravnika. Ko je prosvetljeval ljudi o sadjarstvu, čebelarstvu in živinoreji. Ko je bila prižnica – poleg gostilne – ključni vir stika s širšim svetom. Danes o marsikateri zadevi že mulci vedo bistveno več. Pametni ljudje imajo svoje duhovnike pač dovolj radi, da jim ne držijo zvestega zrcala, ko počez pametujejo; to ni vedno dobro, ker nespametni ljudje lahko te besede potem vzamejo za čisto zlato. Tako da je vsaj včasih dobro imeti kakega duhovnika rad tudi tako, da mu po pravici poveš, da ga s svojimi izjavami (ali početjem) lomi. V tej “vsevednosti” je pravzaprav neverjetno veliko nečimrnosti; veliko pokvarjene domišljavosti, ki božjo veličino in modrost pripisuje sebi. Kar je v bistvu bogokletno. Ki se lagodno sprehaja v obnebju posvečenosti in se napaja iz njene imenitnosti. In prenekaterikrat zlorablja to za svoje sebične namene. Da ne ravna v smislu Krstnika “nisem vreden odvezati jermena njegovega obuvala” in “nisem jaz”, katerega iščete. Zadnjič sem, recimo, naletel na video nekega duhovnika, ki ima ob sebi monštranco z Najsvetejšim in razlaga očitne neumnosti o covidu-19. Na misel mi je prišel tisti odlomek iz Svetega pisma, ko je Izrael korakal proti Filistejcem s skrinjo zaveze na čelu – Bog se takrat ni dal zlorabljati in je bil poraz hud. Ali ko se neki drugi slovenski duhovnik hvali s tem, da je “postal čudak”; pozablja, da s tem dela za čudaka tudi svojega Boga – čudaka ne v smislu presežne skrivnostnosti, pač pa otročjosti in neumnosti.

A duhovniška nespamet in domišljavost sta seveda samo ena plat medalje – tista, ki se nas vseh bolj tiče, je ta, da imajo te domislice med kristjani vedno dovolj poslušalcev in celo občudovalcev. Sem pritlehen, če pomislim, da je ta “fan club” pravzaprav razlog, da se ti gospodje spuščajo tako nizko? Da precej dobro vedo, kaj je resnica in kaj hoče Bog, a je preprosto preveč mamljivo biti ekscesen in s tem v središču pozornosti. Morda bolj kot tisti, ki pridigajo take “zatežene” zadeve, kot so grehi, spreobrnjenje, križ in odrešenje? Saj so že v Stari zavezi krivi preroki ljudem raje govorili tisto, kar jim je bilo prijetno poslušati. Kot danes to ljudem dopoveduje večina knjig in programov za samopomoč: ti si OK in žrtev, kriva je družba, krivi so starši, kriv je sistem …

Ampak govoril sem o “ljudstvu” – marsikdo kristjane zmerja z ovcami. Tega ni prijetno slišati, a vendar ima pogosto prav, vsaj deloma. Upajmo, da ima malo prav tudi na tisti način, da “poznajo svojega Pastirja”. A ima vsekakor prav tudi v smislu nespametne gruče, ki ravna po nagonu črede in ne razmišlja s svojo glavo. Toliko slabše, če se opira na “cerkveno” mnenje o tem, o čemer Cerkev res nima kompetenc. A tudi v duhovnih stvareh ni dobro, da ljudje prevzemajo tako malo odgovornosti. Da ne dojemajo sebe osebno v dialogu z Bogom, ampak si kar nekako starozavezno predstavljajo, da to namesto njih počne duhovnik. Svoje rešitve, spremembe svojega srca, svoje sreče, svojega miru ne morem kar tako dati v roke nekoga drugega! Niti ne – na lahko – zaostrenega vprašanja, kaj je resnica! Kristjani naj bi ponosno in dostojanstveno razmišljali s svojo glavo in pri tem računali na navdih Duha, ki je obljubljen. Ne pa formalistično begali od ene do druge administrativne določbe. Če bi se Cerkev otresla potrebe, da daje zavezujoče izjave o najbolj nepovezanih zadevah (ki niso vedno najbolj tehtne), bi morda ostalo več pozornosti, časa in upoštevanja za obnebje Duha.

Ob: https://www.domovina.je/tudi-med-duhovniki-so-nasprotniki-cepljenja-proti-covidu-a-cerkvene-avtoritete-imajo-zanje-in-za-vernike-jasne-odgovore/