Na stopnicah (23)

Odprava krivic

“Nasilje nad ženskami je treba brezpogojno čim prej odpraviti!” Ob nedavnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami (25. novembru) ni bilo slišati samo ene tako zveneče izjave. Obeta se nam jutri, kjer se ženskam ne bo treba več bati ne spolnega nadlegovanja ne fizičnega nasilja. Otroci bodo varni, v šoli, doma in na ulici. Odpravili in prepovedali bomo vojne.

Kakorkoli se zdi logično, da bi bilo zares tako – in nihče pri zdravi pameti ne bi šel zagovarjati nasprotnega – moramo realno ugotoviti, da se to verjetno ne bo zgodilo. Žal je tako, da se bo vedno našel kdo …

Sploh glede ženske problematike sem kot moški dolga leta živel kar nekako “v vatki” in si mislil, da je na razvitem Zahodu presežena in živimo v stanju enakosti in nedotakljivosti. Saj smo se zahodnjaki pravzaprav kar precej pretvarjali, da je tako. Poleg tega, da je prevladovala “uniseks” kultura, kjer se je zdelo, da je pravzaprav vseeno, katerega spola si. In potem še njena nadgradnja, kjer je različnih “gender” pravzaprav nepregledno veliko. Kako bi potem lahko smiselno trdili, da je v družbi ena od “cis” variant zapostavljena in pod pritiskom? Na deklarativni ravni je bilo na vseh ravneh javnega življenja to nekaj najbolj zavržnega in zaostalega. Z neprikritim posmehom je zahodnjak gledal na civilizacije tretjega sveta z njihovo pogosto patriarhalno družbeno ureditvijo in konzervativno vlogo ženske. Potem pa se je v novih in novih razkritjih “me too” izkazalo, da emancipiranost in enakost zahoda žal ni kaj dosti več kot deklarativna; da je fasada, v ozadju katere pridno cvetijo naprej stari seksistični vzorci. Pravzaprav cvetijo še bolj, ker je ob razglašenem stanju emancipacije postalo nezaslišano vztrajati pri nekaterih arhaičnih družbenih “varovalkah”, kot so ločene sanitarije, spodobnost oblačenja ali varne ure. Družba mora zagotoviti, da bo ženska varna vedno in povsod, ne glede na to, kako je oblečena, kje se giblje ali kaj počne! Sliši se lepo, ampak žal je ni družbe, ki bi ji to uspelo zagotoviti. Še najbolj to morda uspe družbi, ki sistematično uveljavi nekatere zgoraj omenjene varnostne ukrepe, ki pa jih – kot že zapisano – danes veselo ukinjamo. Ampak naskrivaj in mimo vseh norm, predpisov in varovalk, pa bodo še vedno tisti najbolj sprijeni in hudobni naprej počeli svoje. Kot so vlomilci vedno en korak naprej od najbolj popolnih ključavnic, enako velja tudi za to področje – in za vsa druga: zla nam ne bo uspelo odpraviti, lahko ga le omilimo in omejimo. Nočem se pregloboko spustiti v filozofijo zla, ker bi utegnilo to marsikoga dolgočasiti, a realizem se mi zdi na tem mestu pomemben, ključen. Ker razkrinkava človekovo sprenevedanje glede samega sebe, ker kaže na pravičniško gledanje stran in na precenjevanje človeka. Zelo “cerkveno” rečeno: grešniki smo. To nas ne odvezuje truda, da bi se spreobrnili, pač pa naj ga podžiga. Spričo zla v svetu moramo biti bolj budni in bolj prizadevni, ne pa mečkati. V gledanju nase in na druge pomaga, da ne bi imeli sanjaških pričakovanj. Predvsem pa, glede na naše resnično stanje, pripomore, da si ne delamo utvar, da bomo čez noč obračunali s tem ali onim družbenim vprašanjem, pa če se zdi še tako nezaslišano. Sploh je fantaziranje pričakovati, da bomo obračunali z administrativnimi, političnimi, psihološkimi, filozofskimi ali celo vojaškimi sredstvi – tako rekoč sistemsko. Na večini področij zla na zahodu tako živimo v neki dvojnosti: glede pedofilije, ženskega vprašanja, nasilja, verske svobode, alkohola, drog … Formalno smo vsi proti in osuplo zgroženi, ko dan prinese tako ali drugačno novico. V resnici pa smo se tako zaslepili z idejami, da sploh ne opazimo več resničnosti okrog sebe, ki je v marsičem drugačna. Ali da ob njej zamahnemo z roko, se prizanesljivo nasmehnemo. “Saj drugače ni tak.” “Fantje so pač fantje.” “Nekako se mora izživeti.” “Biti šef pač ima svoje privilegije.” “To pozornost si lahko šteje za kompliment.” “Saj ni tako hudo, drugače bi že klicala policijo.” “To morajo urediti ustrezni organi.”

Po eni strani torej gledamo stran in se pretvarjamo, da smo si zgradili krasni novi svet. A po drugi planemo kot pobesneli, ko potem pride do takega ali drugačnega javnega razkritja: tako operemo svojo krivdo, svojo malomarnost, da, celo svoje znašanje. Morda nas bolj kot samo dejanje boli to, da nam je nekdo ukradel utvaro, da smo rešili svet.