Na stopnicah (21)
Prazniki
Božič na vsakem koraku: smrekice, jelenčki, zlati in rdeči okraski, božični hiti po radiu, po trgih in v veleblagovnicah … Pol Slovenije dere v Ljubljano na “prižig lučk”, pandemiji navkljub. Stojnice s kuhančkom, v katerem je bolj malo vina. Zbori imajo slovesne koncerte. Na TV spet stalni repertoar filmov. Črni petek in ostalo nebrzdano potrošništvo. Kar trije dobri možje, ki malčkom, javno ali na skrivaj, prinašajo darila.
Klic Janeza k spreobrnjenju in Izaijeve prerokbe: doline naj se dvignejo in gore poravnajo. Adventno sporočilo spokornosti in zatajevanja. Iti vase in se srečati s svojo resničnostjo. Skrivnost družine in bližine. Je upanje za vse: za bogate in revne, za priviligirane in zatirane … prihaja Nekdo, da me bo rešil. Ne moji lastni nakupi, ne napori.
Kontrast med Božičem, kot ga ponuja potrošniška družba, in tistim, ki ga oznanja Cerkev, je tako rekoč nezaslišan. Zdi se, da ne govorita o isti resnici. Morda se celo zdi, da je v imenu vere treba prezirati ves ta hrup in napihovanje.
Nekaj takega se je zdelo tudi puritancem v Angliji in ZDA v 18. stoletju, ko so praznovanje Božiča kar prepovedali. Da je pogansko in da se pravi kristjan za Božič pokori. Čisto res, v nekem trenutku zgodovine se je kristjanom samim zazdelo, da ta cirkus presega vse meje, in so ga ukinili. Danes seveda lahko ugotovimo, da so s tem dosegli več škode kot koristi – ljudje so si samo še bolj zaželeli prepovedanega sladkega sadu in se svojega pirovanja, ki se za svoj razlog bolj malo zmeni, še bolj navadili. Ko je tema največja, srce najbolj hrepeni po luči – celo če bi bila izmišljena. Celo če bi praznovali samo zaradi samih sebe: ker se iskreno želimo poveseliti, kaj dobrega jesti in piti, se malo odpočiti. Ampak če pa je za to praznovanje kak pravi razlog, in to morda celo večji kot to, da nam ne bo treba sredi popoldneva prižigati luči, toliko bolje. Vseeno lahko špekuliramo, da je tudi v ozadju najbolj poganskega in potrošniškega praznovanja slutnja nečesa večjega. Dobro, ker živimo sredi kulture, ki se je skozi dve tisočletji pojila od evangelija, je pošteno tudi biti slabe volje, ker je to stanje vseeno bolj pozaba, poplitvenje. Žalostno je, da božična glasba marsikomu prej pomeni “Last Christmas” in ne Sveta noč – da torej dragoceno sporočilo Rešitelja med nami zamenja plitvo beganje iz odnosa v odnos. A tudi sam moram priznati, da je tale “Last christmas” glasbeno mojstrsko zasnovana.
Ni pa Božiča ukinil le protestantizem; poskušal ga je tudi komunizem. S precej drugačnimi razlogi: če poskušaš ljudem dopovedati, da si ti njegov edini odrešenik, si precej ljubosumen, če se kje rodi kakšen drug – kakor Herod. Ampak tudi komunizmu ni uspelo. V bistvu je bila logika ravno nasprotna puritanski: če se je prvim zdelo, da je vse skupaj preveč posvetno, pa so ti želeli izgnati sploh vsako presežnost – naj se praznuje človeškost in njegov doseg. Dedek Mraz je samo dober po srcu, ni svetnik kot Miklavž; obhajamo novo leto, ne pa Božiča, ker gre za našo človeško veličino. Ampak na podlagi zgoraj omenjene slutnje se ni izšlo: še partijski funkcionarji so (skrivaj) hodili na polnočnico. Da, želimo si verjeti, da bo prišel Nekdo, ki bo pometel z zlom, krivičnostjo in zatiranjem; ki bo rešil in potolažil, ki bo pomiril in spravil. Če smo v preteklem stoletju verjeli, da nam bo to uspelo kar samim oziroma bodo to naredile velike ideje, sedaj vemo, da ni res – da velike ideje ubijajo in sodijo. Poslej ostane dvoje: ali da praznujemo in pričakujemo tisto tiho slutnjo – ali pa da pirujemo, da bi pozabili in se raztresli. Da je užitek edini način, da uidemo praznini sebe in sveta.
