Na stopnicah (20)

Piše: Jernej Kurinčič

Jedrska kriza

Kdaj ste nazadnje pomislili na nevarnost jedrske vojne? Da bi svet, kot ga poznamo, bil zravnan z zemljo in bi preostala le radioaktivna pustinja. Da bi se redki preostali ljudje v krutem brezpravnem svetu borili za golo preživetje.

Sam se še spomnim tistega občutka “nič nas ne sme presenetiti”, ko nam je dnevno visel za vratom meč hladne vojne in z njim povezano verjetno popolno medsebojno uničenje dveh glavnih velesil. Modre knjižice civilne zaščite, kjer so bile predstavljene “nove” oblike vojne: jedrska, biološka, kemična … Zavijanja siren vsako soboto – obenem olajšanja, da gre samo za test, pa vendar hkrati tudi vsakič znova zavest, da lahko ne bi bilo tako. Na vsakem koraku zaklonišča – otrokom sicer skrivnosten prostor za igro, a danes se zavedam, kaj so pomenila za trezen razum. Skoraj v vsakem bloku si naletel na značilna debela kovinska vrata z masivnimi zapahi, pa oddušniki sredi igrišč in parkov … Živeli smo s to grožnjo – in preživeli. Ni prišlo do najhujšega. Uničujoča moč ene strani se je uravnotežila z uničujočo močjo druge. Po Hirošimi in Nagasakiju ni padla nobena atomska bomba več.

Nekoč sem slišal posnetek “očeta” atomske bombe Roberta Oppenheimerja: “Vedeli smo, da svet ne bo več isti. Nekaj se jih je smejalo, nekaj jih je jokalo, večina je bila tiho.” Nato navede iz Bhagavadgite, kjer Krišna pravi: “Sedaj sem postal smrt, uničevalec svetov.” Nato nadaljuje: “Mislim, da smo vsi to mislili, tako ali drugače.” Lahko bi rekli, da je človeštvo v drugi polovici 20. stoletja prestalo strašen izpit: imeli smo moč, da drug drugega izbrišemo z obličja zemlje, a tega nismo storili. Ne iz plemenitega nagnjenja, pač pa iz strahu pred povračilnimi ukrepi, pa vendar. In kar je ključno, preživeli smo. Kot posamezniki – in kot civilizacija. Na tiho lahko to mračno dejstvo tudi praznujemo. In se zahvalimo prejšnji generaciji, da ni pritisnila na tisti gumb – priložnosti so vedno bile. Mnogokrat bi se našel argument, izgovor za razgrete glave in podivjano agresivnost. Presegli smo nespametno blokovsko razdeljenost in danes je “sovražnik” drugje. Atomsko orožje ni več odgovor nanj. Lahko rečemo, da je prevladal razum. Če pa poslušaš glasbo iz tistega obdobja, če si ogledaš propagando obeh blokov, se samo čudiš, kakšna neizmerna lahkotnost jo je prevevala. Kako logično se je zdelo, da bo nekje čez morje jutri morda cel kontinent puščava – in da bo isto lahko doživelo tudi nas. Res je, nekako bi šli naprej, a za kakšno ceno? Da, lahko praznujemo, da do tega ni prišlo. Ker nas že jedrske nesreče iz mirnodobne rabe jedrske tehnologije – Černobil, Fukushima – učijo, kako drastične so posledice.

A po drugi strani vemo, da sedanji občutek varnosti utegne biti lažen: ZDA in Rusija sta že lahko “prišli k pameti” in druga drugi stopili na rep, a kaj pa drugi v t. i. atomskem klubu? Bo prišel trenutek, ko bo kaka druga država hotela svoj kos pogače in to skušala doseči z jedrsko silo? Se bo jedrskega arzenala polastila kaka fanatična teroristična organizacija, ki bo prezirala človeško dostojanstvo in število mrtvih ter prizadetih? Ne vemo. A vseeno nam odmeva v spominu “Wind of change” – spomin, da nekaj malega zdrave pameti pa tudi narodi imajo.

Preberi tudi

Na stopnicah (6)

Na stopnicah

Na stopnicah (6)

30.07.2021
Na stopnicah (9)

Na stopnicah

Na stopnicah (9)

03.09.2021
Na stopnicah (12)

Na stopnicah

Na stopnicah (12)

24.09.2021
Na stopnicah (5)

Na stopnicah

Na stopnicah (5)

23.07.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme