Na stopnicah (2)
Sledil je svojim sanjam
In se s trdim delom dokopal do uspeha. Skoraj refren v zgodbah uveljavljenih ljudi. Take ali drugačne sanje imamo vsi; je potem težava samo v tem, da nismo še dovolj trdo delali? Ali pa me od lovorik in uživanja na njih ločijo samo ključni telefonski klic, prelomna ideja, srečno naključje, pravi trenutek, odločilna priložnost … Prijetneje je verjeti v to, trdo delo pač raje predpisujemo drugim kot sebi.
Ko tako govorimo o sanjah, je seveda jasno, da s tem ne mislimo tistega, kar se nam sanja v spanju. Kar nam včasih obarva jutro z milino. Ali pa je tako grozno, da nas sredi noči prebudi – in ne moremo spet zaspati. Ali pa nas je zaspati strah. Življenjske sanje so iz našega budnega sveta – sklop bolj ali manj jasnih želja, ambicij in nagnjenj. Saj je pravzaprav zanimivo, da smo se to navadili poimenovati sanje. Verjetno tudi pod vplivom starih narodov, kjer so ljudje med spanjem dobivali sporočila Boga: Samuel je bil poklican, Jožef posvarjen pred Herodom, Jakob se je boril, faraonu je bilo napovedanih sedem let lakote … Če so te sanje razumeli – in po njih ravnali – jih je čakal blagor. Tako so stvari razumeli nekoč.
Danes večina ne verjame, da se kakšen bog kaj dosti meša v naša življenja, ne ponoči ne podnevi. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, pravijo. Če bi nam kdo preveč prizadevno razlagal, da se mu je nekaj ponoči sanjalo in da ima namen zdaj v skladu s tem ravnati, bi ga verjetno diskretno napotili v kakšno ustanovo. Človeštvo se zaveda svoje odgovornosti za svet in ga razumno, znanstveno preobraža. Jasno nam je, da sedimo “na ramenih velikanov” in s svojim prizadevanjem tej sestavljanki dodajamo majhen košček. Kdor ima več denarja ali več znanja, lahko doda večjega. To je trezen, zložen proces – vse kaj drugega kot kakšne sanje, ki so nekaj iracionalnega, kaotičnega, spontanega. Zakaj potem vedno znova omenjati sanje, ko komu uspe? Uspešnež je pač dobro kolesce sistema, ob pravem času na pravem mestu, nič drugega. Morda iz titana, morda z vdelanimi diamanti, morda posebej skrbno brušeno, pa vendar – kolesce.
Na tem mestu bo kdo upravičeno protestiral: Sokrat, Da Vinci, Tesla, Einstein, Musk pač niso samo neka kolesca. Mesto v zgodovini so si zagotovili s sposobnostjo razmišljanja in ravnanja “mimo mehanizma”, izven konvencij. Uspelo jim je, ker so znali na stvari pogledati drugače – in se za ta svoj pogled potruditi. V mehanizmu človeštva so ključna kolesca, ki njegovemu vrtenju določajo smer – pošljemo raketo na Mars ali nad sovražnika; odkrivamo zdravila ali bojne strupe; širimo ideje sočutja ali ogroženosti.
A ponavadi ne razmišljamo: pustimo sanje velikim, mi pa bodimo predvsem pridni. Že zato, ker si pač želimo biti veliki, pomembni in prepoznani tudi sami. In ker še dobro pomnimo, kako globoko veliki lahko položaj tudi zavozijo. Na Orwellovi farmi prašičem brez konjevega “Še bolj bom delal” ne bi uspelo. Upamo, da so naša pričakovanja, hrepenenja, sanjarjenja ne le uresničljiva, pač pa del večjih sanj človeštva. Da ne gre le za uresničitev nas samih, pač pa želimo za seboj pustiti drugačen svet.
Ob tem pa se ni slabo vprašati, kaj daje vsebino našim sanjam, od kod se napajajo. Pred kratkim sem bral Don Kihota – kako tragično so ga zmešali viteški romani. Knjigo lahko beremo kot lahkotno komedijo, lahko kot literarno kritiko žanra; lahko pa je, z nekaj iskanja vzporednic, precej grenko zdravilo za sodobne sanjače. In Gospa Bovary, ali ni tako rekoč preroška karikatura današnje konfekcije romantike. Z vseh strani nas reklame in industrija zabave prav zasuvajo z raznimi pisanimi in privlačnimi sanjami, ki so marsikdaj tako na dosegu roke, da se počutimo kar krive, če jih ne uresničimo. Od časa do časa se mi zgodi, da osupel naletim pri sebi na kakšno tako sadiko potrošniških sanj – in se sprašujem, kako da tega plevela nisem že prej spregledal.
