Na stopnicah (19)
Povem, kar mislim
Doslej sem o svojih znancih in znankah vedno pisal s prizanesljivostjo do njihovega položaja in misli. Ampak ta gospa je pa drugačna. Potem ko jo srečam na stopnicah in pove kaj resnično grobega ali nedomišljenega, temu rado sledi: “Povem, kaj mislim”. Kot da bi bilo karkoli, kar ji trenutno pade na pamet, nekaj prav posebej dragocenega in bi ji moralo biti celotno vesolje hvaležno, če se to odloči deliti z nami.
Kdor kaj “posluša” samega sebe, se dobro zaveda, koliko neumnosti in ogabnosti nam dnevno pade na pamet. O sebi, o drugih, o Bogu, o stanju stvari … kako rešiti problem, kakšen je neki odnos, kaj je resnica, kaj je smiselno. Tak človek se zaveda, da je potrebno kar nekaj preudarjanja in prisluhniti vsaj nekaj izkušenim sogovorcem, če želim o čem kaj utemeljeno reči. In zato svoje mnenje raje manj deli naokrog, pač pa ga prihrani za pravo priložnost. Če ga kdo vpraša, bi se reklo. Nekateri ljudje pa se prav specializirajo za to, da nenehno okrog sebe delijo nasvete, predloge, mnenja in navdihe, “sami pa se jih še s prstom ne dotaknejo”, biblično rečeno. In morda temu sledi še fraza: “Pa saj sem hotela samo dobro”.
Kdor pozorno bere, je opazil, da obračunavam z dvema zadevama hkrati, torej z nereflektirano neumnostjo in pa nereflektirano hudobijo, in tega ne smemo mešati. A meni ne gre toliko za eno ali drugo samo po sebi, pač pa za samo nereflektiranost. Za to, da se danes ne samo zdi, pač pa vsepovsod oznanja, da so vsa mnenja enaka in da so tako rekoč vse samo mnenja: da ima pisanje strokovnjaka isto težo kot samopovzdigovanje spletnega vplivneža ali pa spreleti tele naše dame. Da se ta dobro zaveda, kako silno peresno lahki, kako površni so njeni argumenti, in se zato pač skuša izmazati z dostavkom iz naslova. Češ, kdo pa bi mi zameril. In pa že od malega so nas učili, da je iskrenost krepostna. Rečeno drugače, saj vem, da govorim bedarije, vendar bi bilo greh, če bi jih zadržala zase.
Kar seveda ni res. Govoriti neumnosti in pa zadeve, ki mi jih o drugih navdahne zlo, ne more biti v nobenem smislu kaj krepostnega. Je nizkotna manipulacija v našem kozmosu vrednot – ki pa na koncu vedno najbolj osramoti svojega tvorca. Iskrenost je tu samo izgovor. Samo za otroke velja, da je dobro, da povedo tudi kaj neumnega – ker jih potem odrasli (ki naj bi znali bolje in jasneje razmišljati) lahko popravijo. Odrasel človek pa naj bi imel, kot se reče, vedno na delu “tisti kolešček, ki smeti ven meče”. Ker če tega dela ne opravim sam, potem ga prepustim komu drugemu – ki ga lahko opravi ali pa ne. In tako se širijo po svetu zlobne govorice, očitne nespameti in smešne poenostavitve. V sedanji pandemiji je ta pojav, tudi po zaslugi globalne povezanosti, še sploh očitno demonsko prišel do izraza: mnogim nespametnim ljudem je uspelo svojo nespamet učinkovito razširiti silno daleč in na široko; mnogo pametnih ljudi (kot sem že pisal) je zato začelo verjeti v oslarije. Morda zato, ker če neko zadevo dovoljkrat poveš, ljudje postanejo prepričani, da je resnična. In po drugi strani danes kar preveč velja, da če kdo pove kaj “iz srca”, že mora biti nekaj resnice v tem. Pa saj sami vemo, kaj vse nosimo v srcu, in da je za mnogo od tega nadvse pomembno, da se nikoli ne izve. Kdor molči, desetim odgovori, pravi reklo, in včasih je pomembno, da se ga držimo. Morda sploh ne samo v tem, da ne govoričimo (ali pisarimo), pač pa tudi v tem, da raje ne poslušamo in beremo čvekarij.
Podoben primer je brezdomec na mestnih ulicah, ki prosi za drobiž in potem dostavi: “Da bom šel nekaj spit”. Spet argument pokvarjene iskrenosti. Češ, saj sem brez dostojanstva, ampak to vsaj priznam. Nizkotno poceni! Iskrenost, ki ji ne sledijo dejanja, spreobrnjenje tako rekoč, je napačna.
Jaz pa sem se tej gospe z začetka na njene grobe in nespametne opazke o drugih tudi sam navadil kar jasno povedati, da me njeno mnenje ne zanima – tudi če se sliši grobo. Ker je to mnenje skoraj samo strupeno.
