Na stopnicah (16)

Piše: Jernej Kurinčič

Bitka s časom

Vedno znova slišimo, da je današnji svet svet naglice, hitenja in naprezanja. Redno se pojavljajo poročila o ljudeh, ki “pregorijo” in so potem prisiljeni spremeniti svoje življenjske navade. Na cestah, po uradih, v tovarnah, v trgovinah … povsod bi vse raje še hitreje, ker “nimamo časa”. In potem je prišla pandemija in je ta divji tempo za nekaj časa zavrla. Morda je kdo presenečen ugotovil, da se planet mirno vrti dalje tudi brez njegovega tekanja in živčnosti. Morda je kdo spet našel čas za pogovor, sprehod, bližino. A marsikomu je ta ustavitev predočila, kako zelo prazno je njegovo življenje. Da ne teka skozenj, ker bi bilo to res tako treba, pač pa zato, da se zamoti.

Ne samo industrija zabave, tudi reklame nam prodajajo podobo uspešnega, dejavnega posameznika, čigar življenje je nenehna akcija – vsakodnevno rešuje svet, obrača mastne denarce in izumlja prelomne novosti, vmes pa si privošči potovanje v eksotične kraje, mesec morja in teden smučanja. Ta dopustniški čas si stežka odtrga od svojih delovnikov, ampak je baje ravno tako potreben kot prvi. Samo ustaviti se ne smem.

Koronavirus pa nam je prinesel oboje: ne samo, da je odločilno posegel v potek posla in proizvodnje, pač pa nam je tudi preprečil mnogo naših prostočasnih dejavnosti. Ljudje se niso toliko razburjali zaradi prvega – kdo pa bi se pritoževal, če dobiva znaten delež plačice, delati pa mu ni treba -, mnogo pa jih je bilo glasnih zaradi le-tega. Tisto, kar ponavadi poznamo pri otrokih, da “ne vedo, kam bi se dali”, se je kar naenkrat slišalo tudi od odraslih. Svet se je zrušil raznim športnim navijačem. Setovnim popotnikom se je podrl poslovni model. Paradoks je, da so imeli verjetno še najmanj težav tisti z najbolj nezdravim življenjskim slogom: kdor ves svoj prosti čas presedi pred “tevejčkom”, kdor stalno nabija igrice ali pa se tolaži v pornografiji, mu ta čas niti ni prinesel prehudih sprememb.

Ponavadi gledamo na svoje življenje kot na ravnovesje dveh polov, dela in prostega časa, sedanja kriza pa je pokazala, da nas v obojem v bistvu poganja ista motivacija: kako zabiti svoj čas. Po možnosti brez slabe vesti in z občutkom zadovoljstva. V preteklosti to pač ni veljalo, svoj čas in svojo eneregijo je moral človek večinoma nameniti golemu preživetju. Danes pa povprečnega zahodnjaka preživetje ne skrbi posebno – večino denarja porabi za proizvode udobja in razvedrila. Imamo sicer še vedno podobo sebe kot delovnih državljanov, a mnogi pa “živijo za petek”, torej ne za svoje delo, pač pa za razvedrilo, za zabavo. Saj nas tudi mediji učijo tako, in to z razlogom: človeka, ki dela, je treba plačati – če pa se zabava, bo on plačal tebi. Plačal za kino, za CD, za vožnjo z vrtiljakom, za potovanje ali masažo. Fizično delo in težko proizvodnjo smo prepustili tujcem in imigrantom, sami pa se ukvarjamo predvsem s ponujanjem užitka (ja, vem, kako se to sliši, sem zapisal vedoma).

Sploh to velja za mladino, med njimi kar na splošno velja, da je treba uživati, dokler si mlad (in potem izgleda, da celo življenje samo žaluješ za tistimi časi). Njim družba sploh najbolje prodaja model preobilja, kjer je delo odveč in se živi za zabavo. Za prosti čas, ki si ga je treba utrgati kar največ, kar je možno – ker bo potem v neki mračni prihodnosti vsega konec in bom samo brezimen minion za tekočim trakom množične proizvodnje in potrošnje. Opažam, da te faze nekateri vse življenje ne prerastejo. Delajo z odporom in brez kakšne osebne vizije, ker pač to zahteva šef in ker za to dobijo denarčke.

Če pogledamo v ozadje tega stanja duha, naletimo na tisto, pri čemer navajanju grem že sebi na živce: 20. stoletje nas je naučilo, kako hudo ceno lahko plačamo, če sledimo svojim vizijam. Če življenje posvetimo nekemu namenu. Če se zavežemu nečemu (ali nekomu), večjemu od sebe. In zato tega raje ne tvegamo.

Ko pa potem pride pandemija in našemu vsakdanu prižge rdečo luč, se precej zgroženo znajdemo pred dejstvom, da ne vemo, zakaj se v življenju sploh trudimo, in da nimamo kaj početi z njim. Da če nas ne goni vsakdan, v nas ni ničesar, kar bi nas peljalo naprej.

Preberi tudi

Na stopnicah (1)

Na stopnicah

Na stopnicah (1)

24.06.2021
Na stopnicah (4)

Na stopnicah

Na stopnicah (4)

16.07.2021
Na stopnicah (13)

Na stopnicah

Na stopnicah (13)

30.09.2021
Na stopnicah (8)

Na stopnicah

Na stopnicah (8)

29.08.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme