Na stopnicah (121)
Majhni in veliki packi
Vsak teden nam reklame oznanjajo kakšen nov način, kako lahko običajni ljudje pomagamo okolju in tako obrnemo tok usodnega poslabševanja bivanjskih razmer. Ko se navadimo ene zadeve, že pride nova. In če tem smernicam zvesto ne sledimo, se moramo počutiti tako rekoč krive. Plačljive plastične vrečke po trgovinah, električni avtomobili, ukinitev plastičnega “piknik” pribora, zelene metode za ogrevanje stavb in pridobivanje elektrike, ločevanje odpadkov … Nove in nove zadeve, ki nam kratijo naše zahodnjaško udobje, znajo pa tudi kar krepko udariti po žepu. Ker so pogosto utemeljene na zakonodaji, nam prav dosti niti ne preostane, a marsikdo se pritožuje. Kot ob nedavni pandemiji tudi na tem področju ne manjka raznih teoretikov zarote in skeptikov. Ko drugi idealistično pograbijo vsako novo ekološko zadevo in izdelek in si ne postavljajo preveč vprašanj. Sam pa mislim predvsem, da ne gre vseh ekoloških pobud metati v isti koš. In da je pomembno razmisliti, v čem in koliko lahko kot posamezniki res odločilno prispevamo – v čem pa se naš prispevek sploh ne pozna, ker je v nesorazmerju s ključnimi onesnaževalci.
Na enem mojih prejšnjih delovnih mest je uporaba ene naprave zahtevala neverjetne količine lepilnega traka. Dva koluta na dan. Vajenega, da mi doma traja po pol leta, me je seveda bolelo srce – a drugače ni šlo. Dva prostora naprej smo na dan porabili pet litrov acetona. O električni porabi nisem spraševal, a verjetno je desetkrat presegala porabo vseh gospodinjstev zaposlenih. Ob teh preprostih dejstvih me je prešinilo, kako očitno brezsmiselne so mnoge “eko” poteze – v resnici se ne poznajo prav veliko. In so v bistvu krivične, ker breme ekologije prenašajo z industrije na posameznika oz. družino. Naj dodamo še, da je silno pokvarjeno, da smo našo zahodnjaško težko proizvodnjo preselili na Daljni zahod, zdaj pa se osuplo zgražamo nad njihovim onesnaževanjem. Navajam tudi to drugo, ker gre za isti mehanizem, za isti prenos krivde. Ni težava v tem, da se ne bi poznalo, če se mali spremeni – težava je v tem, če veliki zahteva spremembe od malega, sam pa ostane isti in se samo znaša nad malim. Torej, mi naj bi se zaradi okolja vozili z elektromobili, ogromne ladje in letala pa bodo še naprej kurili ogljikovodike? Mi bomo plačevali ekološki davek na plastične vrečke, proizvodnja pa bo vsako uro zavrgla na tone odpadne plastične embalaže? Mi naj bi nameščali varčne žarnice, ko po tovarnah gorijo megavatne peči? Na večini področij, kjer nas danes “masirajo”, je naš možni prispevek žal zanemarljiv. So pa vsekakor področja, kjer tudi navaden posameznik lahko krepko prispeva, ampak jih ne želimo slišati preveč: z enim turističnim letalskim potovanjem kam daleč verjetno pustim večji ogljični odtis, kot mi ga bo uspelo zmanjšati v vsem ostalem življenju. S kupovanjem poceni kitajskih izdelkov verjetno naredim večjo ekološko škodo, kot jo lahko popravim z najbolj možnimi eko nakupi. Glavno pa, kar posameznik res lahko prispeva, je, da se postavi po robu (in pri tem tudi nekaj žrtvuje) potrošniški mentaliteti “uporabi in zavrzi”, in to sploh pri predmetih, ki res obtežijo okolje, torej tehniki. Da preslišimo tisti “se ne splača popravljati” in vztrajamo pri starih dobrih aparatih, kadarkoli je le možno. S tem bomo namreč najbolj učinkovito prenehali poganjati največjega onesnaževalca, torej industrijo. Noben avto ni tako ekološki, kot če greš peš. In noben nov avto ni toliko bolj ekološki od prejšnjega, da bi bilo bolje za okolje, da kupiš novega, dokler se lahko še voziš v starem.
