Na stopnicah (117)
Svobodna Palestina?
Dnevne novice polnijo prizori in poročila iz Palestine. Poleg ukrajinskega pekla še eden v naši neposredni bližini. Za vsako vojno vemo, da pokonča in rani ogromno nemočnih, ne glede na njene namene in cilje. Biti civiliziran pomeni znati reševati zadeve na drugačen način. Ne pristati na metodo nasilja – ker to ničesar ne reši, samo še dodatno zaplete.
A če se zdijo v Ukrajini zadeve precej črno-bele (in se tako odziva tudi večina javnosti), je v Palestini položaj precej drugačen. Mediji se mojstrsko izogibajo vleči kakšne vzporednice – ker bi se lahko to slabo končalo. Pa ne, da vzporednic ne bi bilo, saj so vedno, dikcija se skozi stoletja vojn ni kaj bistveno spremenila. Agresor kaznuje odpornika z drakonskimi ukrepi za kakršenkoli poskus odpora. Iztrebljenje njegovih ostankov predstavlja kot svoj strateški interes – tako Rusija zasedbo Ukrajine opravičuje s svojimi strateškimi interesi; enako Izrael trdi za Golansko planoto. Tako Rusija kot Izrael pri tem svojem početju kršita mednarodno določene meje s samovoljo lokalne velesile. Obe državi se sklicujeta na zgodovino, ki pa pri podrobnejšem pogledu sploh ni v prid. Kristjani imamo ta privilegij, da iz Svetega pisma poznamo zgodovinsko ozadje izraelskega spora. Da je v sami sveti knjigi dokumentirano etnično čiščenje, in to v božjem imenu – s tem se danes pač ne moremo strinjati.
Seveda se vzporednosti, podobnosti na nekem mestu nehajo – drugače bi se lahko hitro zgodilo, da bi kdo utegnil relativizirati rusko agresijo v Ukrajini. Enoumna opredelitev za Izrael ali Palestino je težka, če že ne kar nespametna. Že kar vajeni smo, da je tako vedno, ko vre v bližnjevzhodnem loncu, in najslabše, kar lahko mednarodna skupnost počne, je, da podenj podtika nova polena ali se ceneno opredeljuje. Kot sem žal opazil pri marsikaterih svojih znancih, ki so precej nereflektirano objavljali tako propalestinske kot proizraelske poenostavitve in populizme.
Sem pa mnenja, da je nekatere vzporednice vseeno pomembno potegniti – in pri njih vztrajati, ne samo formalistično, pač pa z integriteto. Recimo bombardiranje civilnih objektov in infrastrukture. Priznavanje legitimnosti entitet nasprotnika (podobno kot Rusija oporeka državi Ukrajini, se vede Izrael glede Palestine). Zloraba dikcije o terorizmu in antisemitizmu kot razlog za popolno vojaško pregazenje.
Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je igra Izraela že prav banalno prozorna: do zadnje kapljice izžeti dejstva holokavsta in diaspore za vlogo ubogega kalimera, ki si tako lahko privošči prav karkoli. In kdor si upa kaj očitati, je takoj antisemit. Konstruktivna kritika pač ni antisemitizem in Judje verjetno niso edini narod na zemeljski skorji, ki je kdaj doživel kakšno krivico in iztrebljanje. Težava je, ko še vedno misliš, da si izvoljeno ljudstvo – pozabiš pa, kdo te je izvolil.
Nočem, da ta članek izzveni kot napad na Izrael. Hočem le opozoriti, da norme veljajo ne glede na to, kdo je “naš”.
