Na stopnicah (10)

Piše: Jernej Kurinčič

Prevpraševanje za ceno življenja?

“Težko je gledati ljudi, ki s tako gorečo vnemo, s tako nečloveško motivacijo širijo dvome in skrbi, razdvajajo in strašijo ljudstvo in delujejo proti znanosti, proti logiki in proti skupnosti. Težko je dojeti, od kje jim ta zagon …” piše na svojem Instagramu slovenski zdravnik David Zupančič. Preden sem naletel na njegov zapis, sem se ob odzivih nekaterih znancev na pandemijo spraševal nekaj podobnega. Zakaj vlagati toliko energije v vrtanje v temelje že tako krhkega spopadanja s to globalno katastrofo? Zakaj razumniki in vplivneži ne zastavijo svojega mesta, da bi ljudi vodili v smer skupne rešitve, pač pa morajo za vsako ceno izkazovati svojo “drugačnost” z iskanjem dlake v tem jajcu? Že pred časom sem naletel na pisanje italijanskega filozofa Giorgia Agambena, ki je v svojem “Pojasnilu” počel ravno to – glede pandemije je poudaril nekaj sicer ključnih pomislekov, a v njihovem imenu popolnoma diskvalificiral ukrepe ob pandemiji. Je možno biti kritičen, ne da bi bil destruktiven? Ne da bi bil kritičen nespametno?

Tako početje ni od včeraj. Ni ga prebudila pandemija. Cela družba je že nekaj časa v taki drži – spričo pandemije so se le pokazale njene posledice. Krovni pojem zanjo je “prevpraševanje”, ena od postavk sodobnega liberalizma. Zgrajena na silno plemenitih filozofskih temeljih – že Sokrat je “vedel, da nič ne ve”. Filozofu ta drža omogoča, da postavlja pod vprašaj vse, da se znebi samoumevnosti ter se tako zave resnične narave stvari in njihovih odnosov. Da ugleda stvari v novi luči in in žrtev takih ali drugačnih stereotipov in tabujev. Drža, ki je za kakršnokoli filozofijo pač ključna. Skozi čas so filozofi postavili pod vprašaj že čisto vse in marsikaj poskusili na novo utemeljiti: dobro in zlo, Boga, človeka, bivanje, spraševanje samo, razmišljanje, jezik … V dvajsetem stoletju gre ta proces zelo globoko in je zelo korenit, za marsikoga preko meje okusa in uporabnosti. Tudi Cerkev večinoma neha slediti temu vrtanju, pač pa se zapre v izročilo. A do nedavnega je filozofija, ko je podirala, vedno skušala tudi na novo graditi, na novo ustvarjati zgodovino. To je doseglo tragični višek v totalitarizmih 20. stoletja: ideje nadčloveka, arijske rase, zgodovinske nujnosti, razrednega boja … Po padcu teh sistemov pa se zdi, da si človeštvo ne upa več ničesar velikega graditi, vsaj na Zahodu ne. V osuplosti in ogorčenosti, da smo svet pripeljali v dve svetovni vojni, komunistično mizerijo in kolonialno opustošenje, se zdi, da se ne moremo več zanesti nase in svoj razum. Krščanstvu v dveh tisočletjih dozdevno ni uspelo spremeniti src ljudi. Zgradili smo ogromno, zapleteno konstrukcijo svoje civilizacije, a opažamo, da je zgrajena na neverjetno trhlih temeljih. Zato, tako se zdi, ne moremo nikomur in ničemur zaupati, vse je treba “prevpraševati”. Najprej, kot je že skoraj družbeni model, izročilo. Ne le na ravni celotne civilizacije, njene religije in kulture, pač pa toliko bolj na osebni ravni. Zdi se, da je edino, kar zares vem, to, kar sem se naučil iz svojih izkušenj – in napak. Drugo je, tako se zdi, nezanesljivo ali celo del nekega hudobnega načrta. Tujega scenarija, ki me želi zlorabiti in podjarmiti. Zato je treba biti skoraj anksiozno nenehno na mentalni preži. Nič več ni trdno, z ničemer več ne morem niti graditi. Če je bilo prej prevpraševanje zelo praktično početje, saj je omogočalo boljšo gradnjo civilizacije, na tej stopnji načenja svoje temelje. In celo samo sebe. Kot tako sam razumem krožno spotikanje okrog teorije spola. A v to nas pripelje dosledno izpeljani ateistični humanizem. Do preklica samega sebe. Edina možnost, ki lahko še reši razum in pravzaprav tudi jezik, je kakšno razodetje. Da “mislim, torej sem” dopolnimo z “nagovorjen sem”, torej “mislim” – moja beseda je najprej odgovor na Besedo.

Ključnega pomena je, da razumniki postavljajo vprašanje, da ne gredo slepo naprej z večino. Tragično še odmeva, da so mnogi veliki umi spregledali nevarnosti totalitarizmov ali jim celo ploskali. A včasih je vseeno pomembno biti glas upanja in ne kritike, povezovanja in ne razdora.

Preberi tudi

Na stopnicah (17)

Na stopnicah

Na stopnicah (17)

30.10.2021
Na stopnicah (10)

Na stopnicah

Na stopnicah (10)

10.09.2021
Na stopnicah (1)

Na stopnicah

Na stopnicah (1)

24.06.2021
Na stopnicah (14)

Na stopnicah

Na stopnicah (14)

06.10.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme