Na stopnicah (1)
Še en motor ali še enega otroka?
Na spletu sem naletel na tožbo mladega moškega. Starši so podprli njegovo sestro, ko si je “omislila” še drugega otroka – njega pa čudno gledali, ko si je kupil še drugi motor. Da je njegova naložba bistveno bolj pametna, je trdil. Dober motor še dolgo ohrani svojo vrednost in z njim se lahko kam pelješ – z otroki pa porabiš neskončne gore denarja, zapraviš najmanj petindvajset let življenja in si ga uničiš. V nasprotju z motorjem ne moreš potovati in konec je z zabavnim življenjem. Otroke imaš torej lahko le iz zdolgočasenosti in obupa nad kakšnimi boljšimi “sanjami”. Res?
Vemo že, da se Evropa stara in da “staroselci” nimajo kaj dosti otrok in da upadanje prebivalstva marsikje ustavlja samo stalen dotok priseljencev, ki ne samo da prihajajo, ampak imajo tudi veliko otrok. Čedalje glasnejši so razni nacionalizmi, ki v tem vidijo grožnjo naši kulturi in civilizaciji: preplavili nas bodo!
Tisti svobodoljub, ki bi zavohal, kam taka logika pelje, in bi se temu uprl, bi imel seveda zelo prav: samo v imenu ohranitve nekega naroda, kulture ali jezika imeti otroke je nezaslišano popredmetenje. Družina je potem samo tovarna za reprodukcijo pokornih in pridnih državljanov.
Drugi pol od takega brezimnega čredništva pa je humanistična “ikona” svetega posameznika. In zato se imeti otroke dandanes predvsem predstavlja kot odgovornost, nalogo, strošek … in glede na nasvete, norme in recepte, ki od raznih strokovnjakov neprenehoma letijo z vseh strani, projekt, ki je silno tvegan: otroka bodo onesrečile travme, ki mu jih bomo zadali s svojim nepopolnim starševstvom.
Vsi pa si želimo biti srečni. Kdor ni srečen, je to baje zato, ker ni dovolj motiviran – če pa imam dovolj motivacije, potem nič ni nemogoče, pravijo. Če se poglobimo, kmalu ugledamo, kakšno razumevanje človeka je v ozadju: da človeka “poganja” užitek, prosto po Freudu. A najtežji (in tudi najbolj nemogoč) projekt v življenju je osrečiti samega sebe. Zato je v zahodnem svetu kljub izjemnemu blagostanju ogromno ljudi, ki so nesrečni.
Na to zanimivo odgovarja avstrijski psiholog V. Frankl. Ko človek ne more najti globljega smisla svojega bivanja, se zamoti z uživanjem, pravi. Užitek in tekanje za srečo je torej lahko le nadomestek tega, da ima moje življenje neki namen, usmeritev, vizijo. Tako je bilo tako rekoč nujno razmišljati v povojni Evropi – in jo na novo zgraditi. Ne samo na materialni, toliko bolj na filozofski ravni. Kar vrelo je od velikih in reformnih idej.
A slike iz koncentracijskih taborišč in gulagov so ljudi naučile grenko resnico: naše “velike ideje” se hitro sprevržejo v pošastno divjanje. Če neki smisel, ideja, projekt, postane pomembnejši od človeka, ga uniči. Človeštvo si je domišljalo, da bo s tehniko, znanostjo in velikimi idejami rešilo vse svoje težave. Danes pa se najboljši računalniki uporabljajo za igranje igric; ljudje razlagajo, da je zemlja ravna, povrh vsega pa nam je še pandemija dala lekcijo. Ali sploh lahko kaj storimo, da bi spremenili svet? Je moja strast, moja ljubezen, moj pogum, moje znanje zgolj samo sebi namen? Je našteto samo pot do denarja in užitkov polnega življenja? Kaj je lahko revolucija generacije, ki vidi, kako praznega te pusti tekanje za idejami in denarjem? Kako naj investiram svoje življenje, da mi ne bo kasneje žal? Ali bom kot tisti strahopetec iz evangelija, ki je svoj talent raje zakopal. Kaj bo po moji smrti ostalo za mano?
Odgovor je bil znan še starim ljudstvom, samo preveč moderen ni: največ lahko na svetu spremeniš, če imaš otroke. Kot poganjki tvoje istovetnosti bodo svet napolnili s tvojo strastjo, ljubeznijo, pogumom in znanjem in temu dodali svojo lastno ustvarjalnost, svojo lastno življenjsko silo. Življenje je močnejše od ideje.
Res je, otroci se tudi spridijo, zablodijo. In s tem, da boš otroka imel samo za “projektil” samega sebe, ga boš toliko otovoril, da ga boš gotovo zlomil. A drugače je takšna “revolucija” verjetno najbolj zanesljiva.
