Na poti v Logje

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (7)

Zadnjih štirih kilometrov prvega dne hoje se nisem najbolj veselil, ker sem vedel, da vodijo ves čas po asfaltirani cesti. Ob zaključku kolesarskega vzpona na Stol pred nekaj dnevi sem ta del izvidniško že prevozil do kraja Logje (od tam do Podbele in nazaj proti Kobaridu). Na tihem sem se namreč že pripravljal tudi na pohodniški izziv, čeprav še nisem bil povsem prepričan, da se bom odpravil prav tja. Med vožnjo sem pozorno spremljal, kje so bile ob cesti postavljene rumene oznake Juliane, kam so usmerjale, in opazoval okolico, kot bi iskal potrditev, da bi se bilo res smiselno vrniti na še en obisk in tudi v vlogi pešca malo pretegniti noge.

V zeleni dolini pod cesto sem videl starejšega možakarja, kako je pod jablano pobiral sladke sadeže, po katerih sem imel še nekaj okusa v ustih, in z njimi polnil pleteno košaro. Visoko nad njim se mi je še vedno nastavljal Stol. Z druge strani me je gledal Matajur, ki ga nisem takoj prepoznal, ker je, ko ga opazujem z goriških koncev, značilno piramidast in zato nezgrešljiv med ostalimi vrhovi, s tamkajšnje pozicije pa se mi je kazal v povsem drugačni podobi, da sem ga prepoznal le po zaslugi kapelice na njegovem vrhu, ki ga je izdala.

Nad cesto je pod drevesi počivalo v pravokotno formacijo zbrano kamenje, za katero se je, ko sem bolje pogledal, izkazalo, da so ovce, ki so se polegle na tla in si privoščile malo počitka od sicer vztrajnega trebljenja trave. Nagovoril sem jih: “Kaj zdej, prijateljice, pavzica, a?” in nekaj se jih je odzvalo s previdno tihotnim blejanjem, iz katerega sem začutil in si prevedel nekaj takega kot: “Kaj bi pa ta model zdaj rad, kaj prav ne moremo imeti miru? A zdaj nas bo že vsaka mona, ki gre mimo, nagovarjala, ali kako? Samo to se nam še manjka.”

Ko sem med vzpenjanjem prikorakal do točke, kjer se je le nekaj korakov od roba ceste začenjal prepad, me je pretresla spominska plošča mlademu fantu, ki je očitno tam zaključil svoje življenje. In med nadaljevanjem sem razmišljal o Ivu Makaroviču, legendi novogoriške atletike, od katerega smo se na pokopališču v Stari Gori množično poslovili le nekaj dni, preden sem prišel na nov podaljšek Juliane.

Ko je nad mano zakrožila ujeda, mislim, da je bila kanja, sem si predstavljal, da je to Ivo, ki je že prešel v novo obliko ter zdaj z druge perspektive in s krili, ki mu omogočajo še več svobode in hitrejše gibanje, opazuje svet. Svet, v katerem se je proslavil kot izjemen deseterobojec, tudi jugoslovanski državni prvak. In kot človek, ki mu je uspelo, da je med njegovim prvim in zadnjim skokom v daljino čez sedem metrov preteklo kar 25 let, četrt stoletja. Ivo pa ni bil samo izvrsten atlet, ampak tudi “ljudina”, vedno dobre volje, z izrednim občutkom za otroke … S svojim načinom bivanja in delovanja je pozitivno vplival na moj razvoj v otroštvu in mladosti.

“Počivaj v miru, Ivo,” sem zabrundal gor proti tisti kanji, ne prav prepričan, da se je res utelesil vanjo, vsekakor pa bi mu to privoščil. Da bi lahko jadral tam okrog, nad grebenom Stola, se prepustil, da ga zračni tokovi odnesejo nad Matajur, morda še malo dlje, nad Novo Gorico, nad novogoriški stadion, kjer je pustil pomemben pečat in kjer ga vsi, ki smo tam preživeli veliko ur, popoldnevov, lep kos svojega življenja, pogrešamo.

Iz razmišljanja o življenju in smrti sta me prebudila dva kolesarja, ki sta se v žive barve odeta, kot dve tropski papigi, spuščala po cesti. Kmalu za njima se je pripeljal še eden, malo manj eksotično obarvan. In zdelo se mi je, kot da me s pogledom izpod čelade pomiluje, ker, revček, hodim peš in napredujem tako počasi, pa še težak ruzak tovorim s sabo. “Dragi moj, v tem trenutku ne bi za nič na svetu zamenjal s tabo, ker sem na pohodniški misiji,” sem si mislil in se sam pri sebi nasmehnil, saj je že izginil za ovinkom.

Nekaj ovinkov naprej v nasprotno smer me je tik ob cesti presenetil ograjen nasad konoplje. Onkraj varovalne mreže je raslo precej krepkih primerkov te multipraktične rastline, ki ima številne koristi, a je bila zaradi svojih psihotropnih učinkov dolgo preganjana in na seznamu nedovoljenih. Šele zdaj doživlja ponoven razcvet, saj ji v vse več državah priznavajo blagodejne učinke in sprejemajo zakone, ki dovoljujejo njeno uporabo. Pripravki iz konoplje lajšajo različne zdravstvene težave. To so potrdile številne klinične študije.

Da tistih, ki v konoplji vidijo le sredstvo za omamljanje s kajenjem njenih vrhov, ne bi vleklo čez ograjo, je bila nanjo pritrjena tudi tabla, ki je obveščala, da je nasad prijavljen in pod videonadzorom, predvsem pa je na njej pisalo, da vsajena CBD konoplja ne vsebuje THC-ja, substance, ki “zadene”.

Tisti štirje kilometri so se hitro topili in prej, kot sem pričakoval, sem ob cesti zagledal rumeno krajevno tablo, na kateri je pisalo Logje.

Prva fotografija: Iz Breginja do kraja Logje je treba štiri kilometre prehoditi po asfaltu.

Druga fotografija: Levo greben Stola, naravnost Matajur, med  njima pa v daljavi Krn.

Tretja fotografija: Nasad konoplje za zdravstvene namene tik ob cesti.

Četrta fotografija: Breginjski kot je zanimiv tudi za kolesarje.