Msgr. Qualizza je oblikoval več rodov duhovnikov in oznanjal živo vero

Profesor, duhovnik in neutrudni borec za slovenski jezik in kulturo v Benečiji

Na Goriškem smo imeli slovenski otroci in mladi dobro zavarovane meje. Obiskovali smo slovensko šolo, se srečevali v slovenskih hramih vzgoje, športa in kulture, slovenski skavtizem je bil za mnoge priložnost rasti in premagovanja pubertetnih izzivov prek življenja v naravi. Starejši so pazili na to, da smo ohranjali čist jezik, naše navade in tradicije, našo kulturo. Sicer jim ni bilo težko, ker je bila zareza med italijansko in slovensko družbo kar ostra in globoka: eni nismo pristopali tja, drugi niso prestopali sem.

V letih višješolskega študija, ko smo imeli na katedru redno Novi Matajur, doma pa Dom, pa sem ogorčeno in zaprepadeno spoznaval, da ni po vsej naši deželi tako: da obstaja Beneška Slovenija, ki je tudi slovenska, a ujeta v klešče protislovenskega duha; da obstajajo Nediška, Terska, Rezijanska in Kanalska dolina, ki so morda še starejša zibelka slovenskega dojenčka kakor obmorska Primorska. Tedaj sem prvič zasledil ime Marino Qualizza v obliki podpisa pod članki v slovenskem jeziku ali beneškem narečju. Skupaj s sošolci Dionizijem Matevčičem, Marijem Garjupom in Božom Zuanello je kljuboval nacionalističnim viharjem znotraj Cerkve in izven nje ter s kleno in neustrašeno besedo (ki ga je pripeljala celo na sodišče) odkrival resnico in opozarjal na krivico.

Potem pa, nepričakovano, me nadškof Bommarco pokliče iz Ljubljane domov, naj nadaljujem teološki študij v Vidmu. Prvo srečanje z msgr. Marinom? Jaz sedim v drugi klopi avle teološkega študija, v pritličju ogromne stavbe bogoslovnega semenišča, on pa vstopi skozi njena vrata krepko, korajžno, nasmejano, s knjigami v rokah in s šalo na jeziku. O meni je že slišal, da prihajam v Videm, od kod sem in da sem … Slovenec. To ga je navdušilo že prvi trenutek. V času predavanj smo se vsi pogovarjali v italijanščini, izven pa Furlani v svojem jeziku, prof. Marino in jaz “po naše”. Nikoli ni prikrival svoje pripadnosti, čeprav je iz spoštovanja do vseh jezikov in narodnih skupnosti uporabljal v družbi jezik večine.

Če mi je domači župnik msgr. Močnik vlil duha živega in praktičnega krščanstva, mi (nam) je prof. Qualizza strokovno in izredno občuteno podal temelje naše krščanske vere, njene dogmatične globine in razsežnosti. Vsi njegovi študentje smo prepojeni z novostjo, lepoto, navdihi, svežino in še zlasti svobodo, ki jih prevevajo sklepi Drugega vatikanskega koncila. On nas je naučil, da Sveta Trojica ni oko, pač pa dinamični odnos ljubezni, da ekleziologija ni klerikalizem, pač pa občestvo, da Cerkve ne vodi človeška roka, pač pa Sveti Duh, da so zakramenti vidna znamenja nevidne milosti, ne pa magični triki in čarovnije, da je Božja beseda vir in izvir in ne mlaka … Sam ni bil član zbora škofov in se ni udeležil koncila, a je bil v tistem času rimski študent in kolikokrat nam je spregovoril, kako so prav študentje srkali, dihali, se napijali in napajali iz razprav in dokumentov cerkvenih očetov. Zanje in zanj je to bila dinamična osvoboditev velikonočnega jutra, medtem ko se je prej Cerkev raje ustavljala pri statiki zaprtega groba. Navduševal se je in nas navdušil za nov veter v Cerkvi po letu 1960, ki je pobrisal prah, odkril zaprašeno umetnino Božje besede in predstavil v novem sijaju vlogo vsakega krščenega, vsakega kristjana.

Včasih mi kdo reče, da sem imel lepo “pridigo” (natančneje homilijo). Ne po svoji zaslugi! Dva sta kriva za to: prof. Rinaldo Fabris, ki me je s svojo obliko razlaganja Božje besede naučil, kako podajati, in prof. Marino Qualizza, ki me je s svojo strokovnostjo naučil, kaj podajati.

O njem in okoli njega je nastalo med nami bogoslovci kar nekaj vicev, prigod, anekdot, smešnic. Ne, ker bi ga zaničevali ali ne spoštovali, ravno nasprotno. V avli ni bil profesor za katedrom in ni bral iz knjig. Vso teološko znanost je ponujal v spremstvu vicev, humoresk in smešnic. Odlična oblika za našo memorizacijo, ki je bila lažja prav zato, ker ni bila težka.

Po mojem študiju se je najin odnos preselil iz Madžarske ulice v Vidmu na polja, kjer je žetev velika, žanjcev pa malo (prim. Lk 10,2). To polje sva zlasti obdelovala v spovednici na Svetih Višarjah. Ko sva pa v višarskem župnišču obedovala, sva si delila pogled na svet, na naš čas in prostor, na preteklost, takratnost in še zlasti prihodnost. Tudi v obednici je bil voditelj in središče vseh pogovorov, ki jih je vedno začinil s smehom in dovtipi. Kratko rečeno: veseljak. Vesel, da je bil živ, vesel, da je bil kristjan in duhovnik, vesel, da je bil Slovenec in čedermac.

Pred leti smo mislili, da ga je ugonobila njegova izredna ljubezen do gora, saj je prav ob sestopu s hriba nerodno padel in se poškodoval. A nista bila kriva ne “gora, ki ni nora, ne on, ker ni bil nor”. Bolezen ga je prijela za roko prav na planinah in ga spremljala do dne, ko je zadnjič pogledal nebeški svod ter v globoki veri, ki mu je bila vedno temelj bivanja, v srcu ponovil s sv. Avguštinom:

“Če me ljubiš, ne jokaj!

Ko bi poznal neskončno skrivnost, v kateri sedaj živim,

ko bi ti mogel videti in slišati, kar slišim jaz, sedaj, v tej brezmejnosti,

in to svetlobo, ki vse prešinja in v vse prodira,

ti ne bi jokal, če bi me ljubil.

Očarljivost Boga te tukaj posrka, pa njegovi izrazi neskončne dobrote in odsevi brezmejne lepote.”