Mavrica

Piše: Majda Artač Sturman

Mavrica

Biserna lestva se vzpenja v oblak,

spušča se onkraj na zemeljski tlak,

mavrica pisana, božji prestol.

Angeli hodijo gor in pa dol,

zlate kropilnice v rokah drže,

zemljo prežejno hlade in pojé.

Gori na stolu pa Večni sedi,

kapljici vsaki on srečo deli:

pade na polje – rodi zelenjad,

kane na drevje – obilen dá sad,

kaplja na njivi – dá žito zlató,

kaplja na trti pa – vince sladkó.

Sreča se spušča na sleherno stvar,

kadar zaliva nebeški vrtnar.

Simon Gregorčič (1844-1906)

O Gregorčiču je bilo napisano že veliko, njegove pesmi so bile tudi že prevedene v italijanščino, v katero jih je največ prelil znameniti prevajalec Franc Husu. Daleč od rodne zemlje je v tujem okolju prav z branjem in prevajanjem slovenske poezije, zlasti Prešerna in Gregorčiča, utrjeval vez z rodom in jezikom svoje matere (domovine).

Primorskega človeka je posebno v težkih časih zatiranja slovenskega jezika ponosno dvigala Gregorčičeva narodno prebudna pesem, obenem pa ga je očarala in ljubkovala njegova blagoglasna pesniška govorica, prelita v glasbeni napev. Tako se je vseskozi ohranjala neka posebna primorska navezanost na enega najbolj rahločutnih, najbolj muzikaličnih in najbolj priljubljenih slovenskih lirikov.

Ganljiva pripoved o njegovi nežni duši in osebni razklanosti med duhovniškim poklicem in ljubezenskim čustvom, ki ga ni mogel izzživeti, je v splošni zavesti preusmerila poudarek na pesmi, polne temnih misli in pesimizma (gotovo v spominu izstopa Človeka nikar), zaradi katerih je, kot vemo, doživel veliko napadov in kritik. Je pa v Gregorčičevi liriki tudi veliko svetlega, prežarjenega z barvito lepoto narave, zlasti planinskega sveta.

Zato naj ta jesenski čas, ko se 24. novembra spominjamo 115. obletnice Gregorčičeve smrti, presvetli mavrično obarvana pesem. Z njo sem nagovorila učenke in učence, ko sem jih pred leti obiskala na openski šoli Franceta Bevka. Branje pesmi (in mojega prevoda v italijanščino) je predstavljalo izhodišče za kreativno delavnico z osnovnošolci, ki so pesem ilustrirali, obenem pa spoznavali manj znane besede, s katerimi so sestavili nekaj povedi oziroma krajšo zgodbo.

Pesem je primerna za delo z otroki, saj na nazoren način predstavlja pojmovno in duhovno stvarnost. Alegoričen prikaz naravnega pojava, in sicer očarljivega fenomena mavrice, pesnik metaforično še dodatno oblikuje s figurami angelov, ki z zlatimi kropilnicami napajajo zemljo. Pesem je barvita (biserna lestva, zlate kropilnice, žito zlato, mavrica pisana) in razgibana, vsa usmerjena v gibanje, diha blagodejnost in previdnost Večnega oziroma “nebeškega vrtnarja”, ki podeljuje rodovitnost in srečo vsem stvarem. V štirinajstvrstičnici si sledita sedemkrat po dva rimana verza, kar bi lahko predstavljalo sedem mavričnih pasov (rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre, indigo in vijoličaste barve), to pa otroci lepo prikažejo in pobarvajo na risbi. Muzikaličnost verza ustvarjata daktilski ritem in glasovno slikanje, med retoričnimi figurami pa naj opozorim na paralelizem pade na polje – rodi zelenjad,/ kane na drevje – obilen da sad, obogaten z anaforo (ponovitvijo besede na začetku zaporednih verzov) kaplja na njivi – da žito zlato,/ kaplja na trti pa – vince sladko.

Glasovno bogastvo, spevnost in ritmičnost je težko poustvariti v drugem jeziku, prav tako tudi prevesti oziroma prenesti nekatere izraze v pesniško govorico oziroma vezano besedo (že besedo mavrica, za dva zloga krajšo od italijanske arcobaleno, ali pa zvezo nebeški vrtnar, kar mi kot “ortolano, giardiniere celeste” zveni prozaično), vendar lahko prav novo prevajanje že prevedenega Gregorčiča predstavlja izziv.

V tem melanholičnem jesenskem času ponujam enega izmed svojih prevodov Gregorčičeve poezije, s svetlobo in barvitostjo ožarjeno pesem Mavrica, v kateri je Goriški slavček (naj bo zaradi njegove edinstvenosti zapisano kar z veliko!) zapel himno Stvarniku. S preciznostjo (besednega) kiparja je v prispodobo mavrice zajel in plastično upodobil pojmovno stvarnost ter povezal tostranski prostor in duhovnost nadnaravnega sveta.

L’arcobaleno

S’erge al cielo una scala perlata,

d’altra poi parte in terra calata,

arco splendente, il trono divino.

Giú e su gli angeli in lieve cammino

reggono acquasantiere dorate,

spruzzan, rinfrescan terre assetate.

Sopra, sul trono l’Eterno risiede,

ad ogni goccia pienezza lui diede:

cade sui campi – produce verdura, 

cade sui rami – dà frutta matura,

goccia su zolla – dà grano dorato,

goccia su vite – vinello fruttato.

Felicità sul creato si effonde,

quando il Celeste le gocce diffonde.

Ali naj prevedem predzadnji verz bolj prosto in zadnjega dobesedno? Tako se z ene strani ohrani rima, z druge pa prispodoba nebeškega vrtnarja. Prevajanje pač postavlja dileme in izzive, zahteva odločitve.

Ogni cosa di gioia si colora

se l’ortolano celeste l’irrora.

Zveni tako bolje?

Gregorčičeva pesem Mavrica vsekakor osrečuje v občutju polnosti, harmonije in skladnosti, obenem pomirja z zaupanjem v božjo previdnost ter vsemogočnost Večnega, ki odigrava vlogo ljubečega vrtnarja. Z angelsko pomočjo blagoslavlja naravo in stvarstvo z rodovitnostjo in srečo. 

Kako najlepše poustvariti v italijanščini čudovito pesniško ravnovesje med preprosto, a obenem globoko občudujočo predanostjo božjemu načrtu in glasovno spevnostjo slovenščine?

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme