Manjšinski jeziki kot bogastvo in priložnost za skupno prihodnost

Prejšnji konec tedna v Brdih in Krminu štiridnevni Mednarodni festival manjšinskih jezikov Linguaemundi

Pretekli konec tedna so se Brda preobrazila v živahno stičišče jezikov, kultur in idej. Štiridnevni festival Linguaemundi, ki je potekal od četrtka do nedelje, je v sklopu projekta GO! 2025 poudaril bogastvo manjšinskih jezikov na tem obmejnem območju in spodbujal medkulturno razumevanje med različnimi lokalnimi skupnostmi.

Festival je združil 40 gostov na petih lokacijah in skozi tri tematska področja raziskoval pomen jezikovne raznolikosti, kulturne dediščine ter trajnostnega razvoja večjezičnih območij.

V petek se je v jutranjih urah v občinski dvorani v Krminu odvijala Mednarodna konferenca o manjšinskih jezikih. Konferenco so skupaj organizirali ARLEF, SSO in ZRC SAZU. Dopoldanski program je bil namenjen primerjavi različnih modelov zaščite in razvoja manjšinskih jezikov v Evropi.

Pozdravili so župan Občine Krmin Roberto Felcaro in predstavnik goriške občine Maurizio Negro, deželni svetnik Diego Bernardis, Tina Novak Samec iz Zavoda za turizem, kulturo in šport Brda ter predstavnik SSO Julijan Čavdek, ki je poudaril pomen tovrstnih pobud za prihodnost: “Upamo, da se bo festival nadaljeval tudi v naslednjih letih. Takšne priložnosti nas spominjajo, da jezik ni ovira, temveč most.” V imenu furlanskega ARLEF-a je pozdravil William Cisilino, za Krminsko društvo Avstrija pa Giovanni Battista Panzera.

Podrobnejši vpogled na položaj Ladinov je ponudil Daniel Alfeider, podpredsednik pokrajine Bocen, odbornik za izobraževanje, usposabljanje in ladinsko kulturo ter podpredsednik FUEN-a. Opisal je izzive ponosne skupnosti, poudaril pomen šolstva v ladinščini ter razvoja didaktičnih in medijskih vsebin, ki jih skupnost ustvarja samostojno, brez “matične države”. Glavni problem, pravi, je geografska razdeljenost in oddaljenost oz. deljenost na celo dve deželi, kar otežkoči enakopravno uresničitev projektov na vseh interesnih območjih.

Na konferenci je sodeloval tudi odvetnik Marko Jarc, ki je predstavil pravne in zgodovinske vidike varstva slovenščine v Italiji. Nekoč so uradni dokumenti in postopki na sodišču bili izpeljani v slovenščini, ker je bilo tudi več slovenskih sodnikov. Danes, med drugim, tega ni več, kar Slovencem v Italiji otežkoči polno koriščenje pravic: kot odvetnik, je pojasnil Jarc, svoje stranke opozori, da se ves postopek sicer lahko izvede v slovenščini, vendar to običajno pomeni višje stroške in daljše čakalne roke, saj so v postopek vključeni tudi prevajalci. Dr. Sandrini pa je orisal kompleksnost jezikovnih in kulturnih prepletov v Kanalski dolini, kjer so stoletja sobivali slovenski, nemški in furlanski govorci.

Sledila je lectio magistralis, ki jo je predstavil mag. Josef Buranits, predsednik Kulturnega društva gradiščanskih Hrvatov. Spregovoril je o njihovem trenutnem položaju, potrebah in izzivih sodobnega večjezičnega prostora. Buranits je poudaril, da je hrvaški jezik v zakonodaji sicer priznan kot manjšinski, vendar to ni dovolj, saj dejansko primanjkuje učiteljev, medijskega kritja, virov in družbenega ugleda jezika. Med mladimi se opaža močna asimilacija, zato so potrebni aktivnejši ukrepi in sodobni zakonodajni okviri za zaščito ter ovrednotenje jezika in kulture. Prihodnost skupnosti vidi v spodbujanju jezika, izobraževanju, medijski prepoznavnosti in politični podpori. Posebej je izpostavil potrebo po več dvojezičnih priložnostih, ne le v poučevanju, temveč tudi pri oblikovanju transkulturnih identitet in ustanavljanju večjezičnih šol izven tradicionalnega območja, predvsem v Gradcu in na Dunaju, kjer danes živi veliko pripadnikov skupnosti. Ključno vlogo ima po njegovih besedah družina, saj je to “prostor, kjer se otroci učijo svojega jezika in gradijo čustveno vez z njim”. Če starši manjšinskemu jeziku pripisujejo vrednost, ga bodo cenili tudi otroci. Zato je nujno, da imajo družine dostop do kakovostnih dvojezičnih šol in dejavnosti, ki otroke spodbujajo k rabi jezika. “Izražati se v maternem jeziku pomeni izkusiti svobodo in srečo,” je dejal. “Dvojezični otroci rastejo z večjim samozaupanjem – večjezičnost je dar, ne ovira.”

Opozoril je na pomen ustrezne šolske strukture in izobraževanja učiteljev, saj je kakovostna didaktika ključna za preživetje jezika. Kot enega glavnih izzivov je izpostavil ustvarjanje hrvaške šole na Dunaju.

Dr. Patxi Xabier Baztarrika Galparsoro, strokovnjak za jezikovno politiko iz Baskije, je v predavanju z naslovom Baskovščina: primer jezikovne rasti in revitalizacije predstavil uspešen primer oživitve baskovščine (euskera). Po stoletjih postopnega upada (delež govorcev se je s 76 % znižal na le 21,9 % leta 1981) je v osemdesetih letih z demokracijo stekel proces jezikovne oživitve. Rezultat je danes izjemen: 42,5 % prebivalcev Baskije govori baskovsko, med njimi največ mladih. Več kot polovica študentov opravlja študij v euskera, kar potrjuje, da je jezik znova postal uporaben in priljubljen. Baztarrika je poudaril, da mora baskovska družba še naprej razvijati pogoje, da euskera ne bo ostal le jezik, ki se ga učijo v šoli, temveč živo in uporabno sredstvo. Kljub vplivu globalizacije in angleščine ostaja cilj živeti v družbi dvojezičnih državljanov, kjer noben jezik ne prevladuje nad drugim. “Če noben jezik ne prevlada nad drugim, Evropa postane resnično večjezična in zato tudi bogatejša,” je sklenil.

Dr. Jessica Acquavita, podpredsednica Istrske regije, je predstavila Istro kot večkulturno regijo, kjer italijanska skupnost (5 % ljudi oz. približno 9700 govorcev) ohranja močno prisotnost. Italijanska narodna skupnost svoje izročilo ohranja skozi šole z italijanskim učnim jezikom, kulturne ustanove (Unione Italiana, Skupnosti Italijanov, Zgodovinsko raziskovalno središče v Rovinju, Radio in TV Koper Capodistria) in številne projekte za spodbujanje dvojezičnosti. Dr. Acquavita je poudarila pomen kakovostne rabe italijanščine v javnosti, prevajanja uradnih dokumentov in vidne dvojezičnosti v mestih. Spodbuja se tudi obiskovanje tečajev italijanščine za javne uslužbence in zdravstveno osebje, da bi dvojezičnost postala vsakodnevna praksa. “Družina je prvo okolje, kjer se jezik prenaša in vrednoti. Če se italijanščina uporablja doma, jo bodo otroci dojemali kot del svoje identitete,” je še enkrat poudarila prepričanje, ki so ga izpostavili tudi drugi predstavniki manjšin. 

Manjšinski jeziki in njihova stanja so se izkazala za zelo različna, a hkrati zaznamovana s podobnimi izzivi. Srečanje je bila prava priložnost za primerjalni vpogled, izmenjavo dobrih praks in krepitev medinstitucionalnega sodelovanja.