Maks gostil večer o kruhu, ki je osnovno hranilo in vrednota, na kateri smo zgradili našo civilizacijo
Kruh ima v slovenski in širši evropski kulturi globoko simbolno vrednost. Ni le osnovno živilo, temveč tudi simbol doma, dela, skupnosti in tradicije. V naši kulturni dediščini ima poseben status, saj odseva tako materialno kot nematerialno zapuščino naših prednikov.
Da kruh ni le živilo, se strinjajo tudi gostje, ki so v sredo, 9. aprila, ustvarili prijeten večer v Knjigarni kavarni Maks v Novi Gorici. Dogodek, del projekta Episkop, so sooblikovali Melita Lemut Bajec iz Pedagoške fakultete (UL), Martina Bratuž, učiteljica biologije in gospodinjstva iz Osnovne šole Čepovan, in Jernej Muren, direktor prodaje in marketinga živilskopredelovalnega podjetja Mlinotest. Gostje so v pogovoru z etnologinjo in antropologinjo Jasno Fakin Bajec spregovorili o naši kulturni dediščini, mladih in njihovem odnosu do hrane, predvsem pa o kruhu.
Kruh za starejše ljudi pomeni bogastvo, svetinjo, simbol religije. Včasih je predstavljal vrednoto, merilo življenjskega standarda, danes, v času blagostanja, pa mladi verjetno nimajo do kruha več istega odnosa. S tem, kako mlade ozaveščati o pomenu kruha v času pomanjkanja in izobilja, o čustvih, ki jih spomini na kruh sproščajo, in o tem, kako dediščino kruha uporabiti za spodbujanje kritičnega mišljenja, se ukvarjajo tudi učitelji in pedagogi. Melita Lemut Bajec je z Jasno Fakin Bajec in drugimi sodelavci oblikovala projekt, katerega izziv je bil razumeti, kako prek pekarske dediščine spodbujati kritično mišljenje pri mladih. Pri projektu so dijaki Srednje šole Veno Pilon iz Ajdovščine zbirali zgodbe o kruhu, sodelovali pri pripravi digitalnega izobraževalnega portala Kruh in čas ter oblikovali več izobraževalnih kratkih dokumentarnih filmov, ki so danes osnova za poučevanje o kruhu v osnovni šoli. Pri delavnici peke kruha so jim pomagale članice Društva žena in deklet Trnovo, med peko pa so se udeleženci pogovarjali o vrednotenju preteklosti in spoštovanju dosežkov naših prednikov. Melita Lemut Bajec je po osnovni izobrazbi profesorica angleščine. Prepričana je, da je za današnje dijake osredotočanje samo na jezikovne strukture pri učenju tujega jezika premalo, zato je preizkusila didaktično metodo Clil in z Jasno Fakin Bajec sta se potem “našli v kruhu”.
Martina Bratuž uči otroke zdrave prehrane in z njimi vedno peče tudi kruh – “veliko otrok ima takrat prvič svoje roke v testu”. K delavnicam rada povabi tudi zunanje sodelavce, “žene, ki so pomanjkanje občutile”, ki otrokom znajo razložiti, zakaj ima domač kruh drugačen okus, katere vrednote prinaša.
Kruh danes ne pomeni veliko, ne toliko kot v preteklosti, jemo pa ga vsak dan in navadno ga kupimo v pekarni ali marketu. Jernej Muren je v sredo navzočim povedal, da ga Slovenci pojedo kar veliko, veliko tudi tistega, ki je pečen v obratih Mlinotesta, podjetja s skoraj 160-letno tradicijo. Pri podjetju vsak dan namreč spečejo 476 vrst kruha, na leto 12.000 ton. Njihovi kupci verjamejo v izdelek prav tako, kot so v kakovost kruha verjeli tisti, ki so ga kupovali v zgodovinski pekarni v Ajdovščini, kjer je danes Rustjeva hiša kruha. Kot je povedal Muren, delovanje Rustjeve hiše z njeno parno pečjo sega predvidoma v leto 1907, danes pa predstavljajo spomini na takrat delujočo pekarno, pomembno nesnovno dediščino, ki dopolnjuje obstoječo materialno zapuščino. V začetku sedemdesetih let je pekarna delovala na robu svojih zmožnosti. Tako so pred večjimi prazniki peki spekli tudi do 36.000 žemljic oz. sedem ton kruha. Zaradi velikega povpraševanja po kruhu se je njegova proizvodnja preselila v novo pekarno v prostore današnjega Mlinotesta, v pekarni v Ajdovščini pa se je še nekaj časa ohranjala peka peciva. Vrata pekarne so se dokončno zaprla konec sedemdesetih let, danes pa v njenih obnovljenih prostorih ponovno pečejo kruh, ki je narejen po starih receptih.
Kulturna dediščina torej ni nekaj oddaljenega, shranjenega le v muzejih. Prisotna je v vsakdanjih praksah, kot so praznovanja, obredi, jeziki, oblačila, jedi, prisotna je v kruhu.
