Ljubka - Življenje pesnice, glasbenice, učiteljice in zavedne Slovenke

V nedeljo, 13. oktobra 2024, se je v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici odvijala premiera multimedijske monodrame Ljubka. Režijo podpisuje Jasmin Kovic, ki je tudi napisala scenarij ter na zanimiv in intimen način ujela življenje pesnice in ga postavila na odrske deske. Predstava je osnovana na intervjuju, ki ga je sestavila profesorica Marija Češčut za Radio Trst A. Vprašanja, ki jih je ta postavila Šorlijevi, so bila premišljena in občutena, kar je omogočilo, da je publika prejela veliko informacij o življenju pesnice iz Tolmina.

Kot Ljubka Šorli je nastopila Arna Hadžialjević, ki je samostojno in suvereno odigrala zahteven scenosled. Ta je bil sestavljen iz več delov, ki so se prepletali. Radijski intervju so predvajali zvočniki, iz katerih je prihajal glas profesorice Marije Češčut in tehnika Tadeja Lukmana. Oba sta vstopala v dialog z igralko, ki jima je odgovarjala prek mikrofona, ki je bil postavljen v radijski kabini na odru in jo je izdelal Franco Kovic.

Predstavo so bogatile tudi poezije Ljubke Šorli. Nekatere izmed teh je prebrala igralka, druge pa zapela sopranistka Rebeka Pregelj. Celoto je spremljala melodija harmonike, na katero je igral Aleksander Ipavec, ki je tudi avtor skladb. Zvok instrumenta je popeljal občinstvo v spomine Ljubke Šorli s tem, da je ojačil lepoto enih in dramatičnost drugih. Izbira glasbene spremljave je bila v skladu z zgodbo, saj je bila Šorlijeva tudi glasbenica.

Potek zgodbe je bil osnovan na letnih časih, ki so se vrstili na projekcijah. Te so bile delo mlade Sybil Calligaris in so predstavljale naturalistično ozadje, ki je gledalca popolnoma prevzelo.

Gledalci so odšli iz dvorane polni novega znanja, saj je bila predstava osnovana na življenjepisu Ljubke Šorli, ki ni bila le soproga Lojzeta Bratuža, pač pa predvsem pesnica, učiteljica, glasbenica in zavedna Slovenka. Intervju se je najprej dotaknil Ljubkinega otroštva, v njem je sama igralka predstavila številno družino in hišo v Tolminu. Mlada pesnica je obiskovala trgovsko višjo srednjo šolo v Gorici, da bi pomagala mami pri trgovanju. Zaljubljena je bila v književnost in otroke, tako da je kasneje v življenju postala učiteljica. Ko je bila še zelo mlada, ji je umrla sestra, kar je bil za Ljubko prvi izmed tragičnih trenutkov, ki so jo zaznamovali. Celo življenje se je ukvarjala s študijem instrumentov, tako violine kot orgel in harmonija. Prek glasbe je spoznala Lojzeta Bratuža, ki je kasneje postal njen soprog. Ta je uglasbil mnogo njenih poezij, ki še danes bogatijo glasbene revije.

Paru se je kmalu rodila hčerka Lojzka, ki je združila družino v tesno enoto. Dneve so preživljali v ritmu glasbe in prijateljev, ki so redno obiskovali Bratužev dom. Ljubka je vodila otroški pevski zbor, Lojze pa cerkvenega v Podgori. Širila sta slovensko besedo v Italiji, kjer je vladal fašizem, ki je postopoma zatrl njuno delovanje. Začelo se je mračno obdobje, ki je doživelo vrh s smrtjo Lojzeta Bratuža, ko je pod prisilo popil kozarec strojnega ojla.

Ko je zgodba dosegla ta trenutek, je občinstvo centra Bratuž okamnelo. Vse je bilo tiho, marsikatero lice gledalcev je bilo vlažno. Nekateri so v solzah, drugi pa z velikim občutenjem poslušali verze Bratuževih Kraguljčkov, ki so se prelili v pripovedovanje igralke o mučenju, ki ga je Ljubka Šorli doživela po smrti soproga. Teh podatkov pesnica ni delila s poslušalci intervjuja, saj so bili spomini na ta doživetja preveč kruti. Predstava se je zaključila z bučnim aplavzom, ki je otoplil srca nastopajočih. Polna dvorana centra Bratuž se je spomnila na pesnico in na vse, kar je storila za slovensko manjšino v Italiji, ki danes obstaja in aktivno ustvarja, piše literarna dela, prireja gledališke predstave in prosto goji slovensko besedo. 

Multimedijska monodrama Ljubka je na odru še enkrat zaživela v dveh ponovitvah, namenjenih šolam z Goriškega z željo, da bi se učenci in dijaki naučili kaj več o tej pomembni osebnosti, ki je zaznamovala zgodovino Slovencev v Italiji. Nosilec projekta je Kulturni center Lojze Bratuž, ki je v sklopu te pobude v svoji sredi gostil pomembne goste: odbornika Občine Gorica g. Maurizia Negra, predsednico Foruma slovanskih kultur dr. Andrejo Rihter in pobudnika predstave g. Mateja Kavčiča iz Občine Tolmin. Projekt je nastal s podporo ustanove Fondazione Carigo ter sodelovanjem Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice in društva F. B. Sedej iz Števerjana.

Predstava se je na intimen način dotaknila vsakega gledalca, ki je začutil Ljubko Šorli, kot bi bila nekje v bližini. To pa zato, ker je bil njen pristop do vsakdana izjemen, saj je kljub temu, da je pretrpela mučenje in izgubo ljubljenih družinskih članov, gojila pozitivnost, pisanje, ustvarjanje in lepo besedo. Svoj vsakdan, pa tudi prihodnost je osvetljevala s poezijami, ki jih je neutrudno pisala. Verzi Ljubke Šorli so bili linearni in muzikalni, polni ljubezni in čustev. (…) pesem moja eno išče: pot v človekovo svetišče, ki mu pravimo srce. Tako pesnica izpoveduje lastno dušo v delu Moja pesem. Tolminka je rada združevala človeka, ljubezen in poezijo v eno samo tesno enoto, ki jo je kot luč v temi vodila v vsakdanu.