Lidija Golc, Vsakomur iz svoje lepene

Piše: Majda Artač Sturman

Iz zemlje privrele, privršele in zadele,

nekje zablodele čakale, sedele,

naravnost v jedro, kakor čebele

svojo strd prepoznale, besede.

 

Sedijo in se medijo, vršijo,

noveinnove rodijo, tiho mižijo,

ena drugo držijo, rojijo

končno pravo melodijo.

 

Ravno ko so že za večno

pod zemljo vršele, je ena srečno

našla pot, žilo, iz sežgane zemlje:

vretje, zajetje, ga nič ne zatre.

 

In nihče.

 

Lidija Golc

 

Cenjene bralke in bralce vabim, da pozorno preberete zgornjo pesem in se prepustite opazovanju. Ne bo vam ušlo dejstvo, da v njej kar mrgoli glagolov, če izostrite pozornost, pa boste opazili, da se glagolske oblike rimajo, in to ne samo na koncu verzov, temveč tudi znotraj njih. Notranje rime (privrele, privršele; se medijo, rodijo idr.) skladno z zunanjimi ustvarjajo posebno melodijo in zvočnost, kot da bi skandirale tempo prvih dveh kitic.

Pesem je izšla v zbirki Vsakomur iz svoje lepene pri založbi Drava (2017). Pesnica Lidija Golc, sicer profesorica slovenskega jezika, publicistka in kulturna delavka, je doslej izdala šest pesniških zbirk (tri pri Celovški Mohorjevi družbi), med temi šestjezično Valdarke (2018) in dvojezični Kakor roke v objem/Wie Hände zur Umarmung (2020) ter Koronavirusnice/Newcoronaviruslings (2020). Živi v Ljubljani, je pa močno povezana s koroško stvarnostjo, o kateri piše tako za Koroški koledar kot pesni v svojih verzih, saj njene korenine segajo v Marijo na Zilji. Njena strokovna besedila so izšla v učbenikih in revijah, pesmi pa tudi v tržaški Mladiki.

Gotovo ste v četrtem verzu med branjem opazili vizualno izpostavljeno misel. Na ovitku knjige glede tega lahko preberemo: »Besedila niso nadslovljena, ampak je naslov, v polkrepkem tisku, del posameznega besedila, saj naslov ne more biti streha pesmi, ampak le njen nosilni zidak.« Ključne besede za razumevanje so torej: kakor čebele / svojo strd prepoznale, besede. Če se na prvi pogled zdi, da pesem iz pesniškega cikla Čebele nad Vrbskim jezerom obravnava motiviko čebel, prav njena precizno dodelana jezikovna in slogovna podoba kaže, da se izzivalno spopada z neustavljivim vršenjem in roje(va)njem … besed.

V verzih se vse vrti okrog slovenske besede, ta je kljub vsemu neustavljiva, neuničljiva, vitalna. Sladka kot med, a trda kot strd (ž. sp.), kar je stilno zaznamovan sinonim. Izbira arhaizma ni naključna, motivno-tematsko jedro pesmi se namreč osredinja okrog zgodovinske in jezikovne stvarnosti Koroške. Nič oziroma – kot beremo v zadnjem verzu – nihče ne more zadušiti vršečega vretja, ki prenika iz sežgane zemlje, izmučene in uničene pokrajine. Čeprav se zdi, da se pesnica poigrava z besedami, da niza glagol za glagolom v iskanju rim in da si igrivo privošči zloženko noveinnove, gre v resnici za presneto resno zadevo – za obstoj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem.

Zgodovinski tragiki se kot nekakšen zarotitveni urok zoperstavljata ritmičnost in zvokovna melodija ponavljajočih se zunanjih in notranjih rim (na primer zablodele/sedele/čebele), kot da bi težnja k harmoniji lahko ublažila bolečino zaradi zatrtja jezika, asimilacije. V prvi kitici nas na pesniško pot pospremijo glagolski deležniki brez pomožnika (so), torej eliptično (kot npr. privrele in privršele, z isto pripono pri-), v drugi pa kot besedna igra sedijo in se medijo – besede, ki na koncu kitice rojijo / končno pravo melodijo.

Ko se že zdi, da čebele vršijo za večno pod zemljo (da ni slišati njihovega brenčanja),  je ena srečno /  našla pot, žilo, iz sežgane zemlje: / vretje, zajetje, ga nič ne zatre. Spet notranja rima dveh glagolnikov, to je glagolskih samostalnikov vretje in zajetje!

Kako važno vlogo odigrava v pesniškem besedilu glagol: vse je eno samo dogajanje, prava protiutež omrtvičenosti, smrti, zatrtju, pomoru čebel, v resnici besed! Tako izraz noveinnove kot enjambement, ko v zadnji kitici misel prehaja iz verza v verz (za večno / pod zemljo vršele, je ena srečno / našla pot, žilo), na stežaj odpirata prostor upanju, da bodo slovenske besede, ki so kakor čebele / svojo strd prepoznale, še vedno vršele, brenčale, živele.

V zapisu naslova Vsakomur iz svoje lepene  (z malo začetnico) ne gre za napako. Lastno ime Lepena, ki označuje geografski prostor, je Lidija Golc uporabila v zamenjanem, antonomastičnem pomenu, podobno, kot bi na primer v vsakdanjem govoru uporabili izraz cicero za dobrega govornika. V pomoč naj nam bodo besede z ovitka: »Lepena ni le sedemkilometrska grapa za Železno Kaplo, ampak seže veliko dlje. Povsod, kjer živijo in dihajo z máni svojih prednikov tudi tisti, ki v njej nimajo svojega zidanega doma, koščka zemlje, lesene ali zidane šole in ne morejo vsak dan pobožati Kokeževe lipe.« Je torej intimni, a vendar na široko razprti duhovni prostor korenin, spominjanja, je vseobsegajoča dimenzija hrepenenja, ki se uteleša v koroški dolini, zibelki znanih književnikov in književnic (od Valentina Polanška, Florjana Lipuša, Jožeta Blajsa do Maje Haderlap, Cvetke Lipuš in drugih).

 

Preberi tudi

Marina Cernetig, Puna luna

Pika na (pesm)i

Barbara Korun

Pika na (pesm)i

Barbara Korun

27.05.2022
Dohtar

Pika na (pesm)i

Dohtar

08.02.2022
Lidija Golc, Vsakomur iz svoje lepene

Pika na (pesm)i

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme