Legenda slovenskega športa je spravil vesli v klet
Na velikem ljudskem prazniku ob Ljubljanici se je prejšnji teden od aktivnega veslanja poslovil legenda slovenskega športa, veslač Iztok Čop, sinonim za 20 let uspehov. V karieri je osvojil štiri olimpijske medalje in 12 kolajn na svetovnih prvenstvih. Prvo člansko medaljo je v dvojcu brez krmarja izboril skupaj s sedanjim predsednikom Veslaške zveze Slovenije Denisom Žvegljem že v osamosvojitvenem poletju 1991, sicer še v jugoslovanskem čolnu, a na zmagovalnem odru že s trobojnico mlade slovenske države. Leto kasneje je ista naveza osvojila prvo olimpijsko medaljo za samostojno državo. Posebno zgodbo je Čop spisal v dvojnem dvojcu z Luko Špikom, s katerim sta bila med drugim trikrat svetovna prvaka v dvojnem dvojcu, svetovna rekorderja, osvojila pa sta tudi komplet olimpijskih medalj, v Sydneyju 2000 zlato. V Atenah sta bila srebrna, posebno zadoščenje za 40-letnega Gorenjca pa je dejstvo, da se v letu 2012 poslavlja z novim uspehom, s svojo četrto olimpijsko medaljo. Čop in Špik sta bila namreč na nedavnih Igrah v Londonu na regatnem polju v Etonu v dvojnem dvojcu tretja (odprla sta zbirko kolajn, ki so jo nato dopolnili zlata judoistka Urška Žolnir, srebrni Primož Kozmus in bronasti Rajmond Debevec), veteran doma iz Radovljice je tako končal sijajno kariero, ki je v ponos vsem Slovencem, z uglednim odličjem mesec dni, potem ko je praznoval okrogel rojstni dan in natanko 20 let po osvojitvi prve olimpijske medalje v Barceloni.
Iztok Čop je nedvomno velikan slovenskega in ne samo slovenskega športa, v zgodovino veslaških panog se je zapisal z zlatimi črkami, v najbolj plodnih letih je izzive iskal tudi v četvercu, ko sta bila s sedem let mlajšim Kranjcem Špikom (ki bo, kot kaže, svojo športno pot še nadaljeval) v svoji paradni disciplini dejansko nepremagljiva. V izjavah ob slovesu je Čop dejal, da se je iz leta v leto izpopolnjeval, razmere so se namreč v dvajsetih letih kariere na najvišji ravni bistveno spremenile. Na Bledu je v klubu v bistvu vse življenje garal kot nor, povedal pa je, da je z zrelostjo tako izpilil način dela do vrhunskosti, da se je na letošnjo olimpijado – ob že zmanjšani storilnosti zaradi let, ki minevajo – sploh najbolje pripravil. Žal je veliko pozornosti v intervjujih bolj kot strogo športnim vsebinam in tekmovalnim obračunom fantastične zgodbe o uspehu šlo dejstvu, da bo moral šele zdaj, v zrelih letih in z družino na ramenih, razmišljati o tem, kako se bo preživljal, saj z vrhunskim športom (v revni panogi) ni obogatel, prej nasprotno. Že v prejšnjih letih so bila sredstva problem. Spomnimo se samo nekega izbora Športnika leta pred nekaj zimami v Ljubljani, ko sta s Špikom ostala v baru pred Linhartovo dvorano Cankarjevega doma na pivu, ker sta bila v polemiki z Veslaško zvezo in Olimpijskim komitejem Slovenije zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti. V bistvu si bo moral šele poiskati spodobno službo, pravi pa, da bi rad ostal v svetu športa, mogoče kot trener ali trgovec z opremo. Če pomislimo na šampione iz drugih športov, ki služijo milijone evrov, potem se zdi skoraj neverjetno, da si mora velikan takega kova in s spiskom mednarodnih dosežkov, ki napolnijo nekaj strani, pri štiridesetih komaj zagotoviti dostojno eksistenco. Vsekakor hvala Iztok Čop! Junak, ki nam je v vročem avgustovskem dnevu še enkrat napolnil srca, potem ko nas je navduševal polni dve desetletji.
HC