Kompleksna uprizoritev o tem, kdo smo in kdo bi lahko bil

Piše: Mojca Petaros Fotografije: Peter Uhan

Peter Petkovšek je na oder Drame postavil večplastno pripoved

Režiser Peter Petkovšek, Ljubljančan z izrazito mednarodnim režiserskim CV-jem, za svoje uprizoritve v ljubljanskem SNG Drama rad izbira nekonvencionalne dramske tekste. V mali dvorani omenjenega gledališča je še mogoče ujeti ponovitve lanske satirične komedije Eureka, pred kratkim pa je na istem odru zaživela nova premiera pod njegovo taktirko, ki prav tako združuje elemente komedije in ostre družbene kritike – pri čemer se podobnosti med obema končajo.

Letošnja Petkovškova uprizoritev je nastala po predlogi nagrajene drame Sto nas je samosvojega švedskega pisatelja Jonasa Hassna Khemirija, ki jo je za krstno slovensko uprizoritev prevedla Mita Gustinčič Pahor. Nastala je v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in slovenski krst doživela prav na ptujskem odru konec septembra. V petek, 6. novembra, pa je bila na vrsti še ljubljanska premiera.

Avtor nam zgodbo pripoveduje skozi tri brezimne ženske, ki so v drami označene samo s številkami. Mogoče spremljamo zgodbo ene same osebe v treh življenjskih obdobjih. Ali tri različice iste osebe, kakršna bi postala, če bi sprejela drugačne odločitve. Mogoče pa trojica žensk v resnici predstavlja slehernico, saj skupaj – oziroma vsaka zase – predstavljajo mnoštvo različnih usod, ki lahko doletijo sodobno žensko, pa tudi moškega, zaradi česar se gledalke in gledalci v njih zlahka prepoznajo.

Trojico žensk upodobijo tri izvrstne igralke, ki na odru dobro delujejo zaradi svoje raznolikosti. Najmlajšo igra novopečena članica ljubljanske Drame Kaja Petrovič: njen lik prehaja med igrivostjo in neusahljivo energijo mladosti ter tesnobo zaradi sveta, ki jo vztrajno skuša ukrotiti. Srednjo generacijo predstavlja gostujoča igralka Liza Marijina, ki mojstrsko prikazuje večplastnost sodobne ženske, razpete med svojimi sanjami in željo po umirjenem, varnem življenju. Najstarejša je Zvezdana Mlakar, ki občasno s pomočjo kostumskih dodatkov prevzame tudi vlogo moškega – hkrati ljubimca in “zlobneža”, ki žensko utesnjuje in se sploh ne trudi, da bi jo razumel. Lik Lize Marijine je najbolj negotov in zato tudi najbolj človeški, mlajša in starejša ženska pa bi lahko predstavljali različici njene podzavesti, pri čemer jo ena sili k odkrivanju sveta, v revolucijo, druga, modrejša (ali le vdana v usodo?), pa jo vleče domov.

Kostumi Gordane Bobojević so v skladu z zgodbo slehernice preprosti in nevtralnih barv. Osrednji element scenografije, pod katero se podpisuje Sara Slivnik, so velike polprosojne škatle, ki se grmadijo v ozadju odra in predstavljajo spomine, doživetja, travme, vse tisto, čemur bi z nekoliko nerodnim prevodom iz angleščine lahko rekli “čustvena prtljaga”. Množijo se tudi srebrni baloni: v njihovi izmuzljivosti lahko prepoznamo sanje in ambicije, ki velikokrat ostanejo neizživete. Vizualno podobo predstave dopolnjujejo svetlobne igre Andreja Hajdinjaka, bogati pa jo še zvočna slika s subtilnimi glasbenimi vložki Petra Žargija.

Kompleksnost in obenem lepota uprizoritve, ki jo je SNG Drama izbralo tudi za letošnjo silvestrsko predstavo, je v njeni odprtosti: publika se lahko sama odloči, kako bo razumela zgodbo, ki se odvije na odru. Lahko se odloči, da gleda tragičen prikaz življenjske usode ženske, ki se ukalupi, podredi povprečni službi in še bolj povprečnemu moškemu. Ali pa raje verjame tisti, ki se ni uklonila, ki si je upala zapustiti moža, iti v svet in začeti revolucijo. Gre torej za po formi sodobno, po tematiki pa zelo pirandellovsko zgodbo, v kateri nam junakinje, ki sebe pogosto nazivajo z množinskim “me”, sporočajo enako kot gospa Ponza v znameniti zaključni repliki Pirandellove drame Kaj je resnica: Smo to, kar vi mislite, da smo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme