Intervju

Ko zbor diha kot eden, kot dirigent dosežeš enega najvišjih ciljev

Ko zbor diha kot eden, kot dirigent dosežeš enega najvišjih ciljev

Pogovor / Mateja Černic ob 15-letnici Dekliške vokalne skupine Bodeča Neža

Z Matejo Černic bi lahko govorili o različnih njenih zborih, projektih in podvigih, saj spada v mlajši rod slovenskih dirigentov, ki že nekaj let znatno dvigajo kakovostno raven naših zborov. Tokrat se osredotočamo na Dekliško vokalno skupino Bodeča Neža, ki praznuje 15. obletnico obstoja in delovanja, kar bo skupina tudi obeležila 21. septembra letos s slavnostnim večerom v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.

Ob vsaki obletnici gre spomin najprej nazaj. Kaj bi povedala o začetkih tega sestava? Kateri so tvoji prvi spomini?
Zdi se mi, da obletnice služijo prav temu, da se ustaviš in pogledaš na svoje delovanje z drugačnega zornega kota. Mladinski zbor Vrh Sv. Mihaela, tako je bilo sestavu ime, sem začela voditi naključno, tako da sem nadomeščala zborovodkinjo, ki je bila na porodniškem dopustu.

To je torej bil vaški dekliški zbor?
Vokalna skupina je spadala pod Prosvetno društvo Vrh Sv. Mihaela, ki je začelo delovati v 90. letih. Leta 2004 se je skupina deklet, ki je prerasla otroški zbor, odločila, da zapusti vrste otroškega zbora in ustanovi novo mladinsko pevsko skupino, ki jo je – tako kot otroški zbor – vodila Marja Feinig.
Na vajah smo se dobro ujele, tako da smo po nekajmesečnem sodelovanju začele načrtovati prve projekte. Kot oktet smo leta 2007 sprejele prvi velik izziv, nastop na deželnem tekmovanju Corovivo.

So bila dekleta prvotne skupine vsa z Vrha Sv. Mihaela?
Jedro je bilo z Vrha, ostale pa so bile večinoma iz sovodenjske občine. Spominjam se, da sem jim leta 2005 prisluhnila na tekmovanju Zlata grla: prevzele so me, ker jih je na odru bilo samo sedem, kljub temu pa so bile intonančno natančne, suverene in samostojne. Imele so muzikalno nagnjenost in zelo individualen doprinos.

V vrhovskem društvu se je v zadnjih letih pojavila še ena novost…
S predsednico Karen Ulian smo pred dvema letoma želeli obnoviti mladinsko vokalno skupino. Skupaj smo izbirali ime: začeli smo z idejo, da bi to bil Zefir, pevci pa so si sami nadeli zase primernejše ime – Vihar. Na Goriškem je pevsko delovanje zelo številčno in kvalitetno zastopano, tako da je za zborovodje, predsednike društev in zborov velik izziv, da ponudijo dejavnost, ki bi bila danes za mlade privlačna.

Ko smo že pri izzivih … Pred kratkim si prevzela tudi vodstvo Mladinskega pevskega zbora Emil Komel.
Vabilo sem sprejela z velikim veseljem in se pridružila zborovski piramidi centra Emil Komel. Struktura se mi zdi zelo stabilna in vizionarska; utemeljitelj ideje šolske zborovske piramide pa je po besedah ravnateljice Alessandre Schettino sam prof. Silvan Kerševan. Veseli me, da bom delala v timu uspešnih dirigentov in kolegov, kot so Damijana Čevdek Jug, David Bandelj in Mirko Ferlan: tako sodelovanje je nedvomno ogromna pridobitev za goriški in posledično tudi širši prostor. Z mladinskim zborom sem nedavno imela pevski teden v Žabnicah in zdi se mi, da so zelo lepo vpeljani v delo. Videti in občutiti je, da so prejeli pevsko vzgojo kompetentne osebe, ki pevcem ob navdušenju in ljubezeni do petja posreduje tudi odnos in disciplino ter potrpežljivost, ki so potrebni pri doseganju ciljev. To je tudi pomembna življenjska modrost.

Vrnimo se k Bodeči Neži. Od kdaj nosi skupina to ime in zakaj ste ga izbrale?
Kar se tiče izbire imena, imamo zanimivo anekdoto: leta 2008 smo se odločile, da bi želele imeti bolj prepoznavno ime. Skupino smo hotele ovrednotiti z imenom področja oz. kraja, kjer delujemo; iskale smo ime tipične rastline. Na koncu smo se odločile za bodečo nežo. Čeprav je to v resnici plazilka, ki raste na nizkem visokogorju, uporabljajo domačini ime tudi za poimenovanje cveta, ki raste na Krasu. Prevzel nas je predvsem pomen besede, oksimoron, dvojnost, ki je dejansko tako življenjska, človeška in predvsem ženska.

Nekaj današnjih pevk je gotovo pelo še v prvotni skupini. Normalno pa je tudi, da so – zaradi študija, službe in drugih življenjskih izbir – nekatere pristopile in nato zbor tudi zapustile. Koliko deklet je bilo doslej v DVS?
Pri pripravi knjižice smo zapisale vsa imena pevk, ki so kdaj nastopile z nami, od tistih, ki so pele za krajše ali daljše obdobje, do tistih, ki so pele projektno: mislim, da nas je skupno skoraj petdeset. Od izvirne zasedbe pojeta v zboru sedaj dve pevki, kar je za dobo 15 let nekaj zelo dragocenega. Nekatere pevke so zbor zapustile zaradi študijskih ali službenih obveznosti ali, če so se kam preselile. Organizem zbora je živ. Rada bi pa poudarila, da bi Bodeča Neža nikdar ne bila to, kar je, če ne bi bilo tistega jedra, ki je ostalo precej nespremenjeno, stalno, stanovitno in zelo propozitivno. Nekaj “zgodovinskih” pevk je prenehalo peti pred kratkim. Je pa kar dobra skupina pevk, ki morda ne pojejo prav petnajst let, toda gotovo več kot pet.

Odkod prihajajo današnje pevke?
Krog pevk se je začel od sezone 2009-2010 geografsko širiti. Danes je večina pevk iz sovodenjske in doberdobske občine, prihajajo pa tudi iz Tržaške, Gorice, Zdravščin Podgore in Števerjana.

Katere so po tvojem prednosti in morda težave v dekliškem pevskem zboru? Predstavljam si, da je drugače delati izključno z moškimi ali pa ženskami…
Funkcionirati v ženski zasedbi pomeni imeti žensko delovno skupino; zna biti nekaj zelo pozitivnega, ima pa tudi svoje manj pozitivne lastnosti. Dobra je gotovo ženska intuicija, ki nam omogoča, da se razumemo na drugačen način. Navadno so ženski glasovi – v primerjavi z moškimi – bolj dovzetni za sprejemanje informacij, učenje, muzikalne napotke. Je pa tudi res, kar mi je profesor na akademiji pravil: res, da so ženske hitrejše, toda ko se moški enkrat naučijo, več ne pozabijo!
Z Bodečo Nežo, pri kateri delujem že toliko časa, smo dosegle zelo občutljiv muzikalen “feeling”, tako da mi določenih stvari sploh ni treba več razlagati. Pevke same razumejo, kam namigujem. To se ne nanaša na razlikovanje moški-ženske, gre za ‘ekipno’ uigranost. V letih smo večkrat imele nastope, pri katerih me je kdo nadomeščal ali pa so pevke v manjši zasedbi pele same: eden največjih uspehov, ki sem jih z njimi lahko dosegla, je ta, da so lahko večkrat nastopile samostojno. Spomnim se nastopa, ko sem bila odsotna in pri katerem je bila za vsako pesem po ena pevka odgovorna za intonacijo in ena za vodenje. Dosegle so ubran nivo samostojnega izvajanja in složno zapele skupaj, ne da bi jim kdo mahal. Seveda je bil program primerno zahteven, kljub temu pa muzikalni vzgib skupine čuti tudi pri najenostavnejših skladbah. Lani smo imele projekt gregorijanskega korala, pri katerem na ponovitvah nisem dirigirala, ampak sem pela z njimi: močna točka je bila ravno to, da smo bile zelo složne v fraziranju. Ko zbor diha kot eden, sem kot dirigent dosegla enega najvišjih ciljev.
Pri delu v skupini so zelo pomembni odnosi med člani: večkrat so odnosi med ženskami precej bolj napeti kot v mešani skupini. To je pač človeško, naravno. Velik izziv je na novo vzpostavljati odnos, ki se spreminja skladno z odraščanjem pevcev.
Mešan zbor ima v primerjavi z ženskim prednost v bolj ‘bogati’ zvočnosti: zaradi nižjih tonov moških glasov je mešan zbor intonančno bolj stabilen. To je tudi večkrat težava na tekmovanjih, ko v isti kategoriji tekmujejo ženske, moške in mešane zasedbe.

Ob taki skupini si gotovo tudi ti zrasla kot zborovodja. Kaj so ti dala ta dekleta v vseh teh letih?
Vodstvo Bodeče Neže sem sprejela ravno v času, ko sem se začela izobraževati kot zborovodja. Ko smo prvič nastopale na Mali Cecilijanki, si še zdaleč nisem mislila, da bo naše delovanje lahko tako plodno. Zelo sem jim hvaležna. Z vsakim novim uspehom sem čutila potrebo, da bi se dodatno izpopolnila. Tudi in predvsem zaradi Bodeče Neže sem se začela dodatno izobraževati, vpisala sem se na akademijo v Ljubljano, na razne mojstrske tečaje, seminarje in potem še na magistrski študij zborovskega dirigiranja v Trento.

Vse to, si predstavljam, vzporedno z univerzitetnim študijem …?
Da. Študirala sem na pedagoški fakulteti, potem slovenistiko in primerjalno književnost, ob tem sem se lotila še glasbe. Še danes obiskujem mojstrske tečaje: lani sem se izobraževala na mojstrskem tečaju v Berlinu z radijskim zborom. Tudi kot pevka sodelujem v projektnih skupinah: v Arezzu sem pred nekaj tedni pela z Garyjem Gradnom, enim najpomembnejših zborovskih imen v Evropi. Take izkušnje prinašajo vedno nove ideje in navdih. Tudi ustaljene odlične navade potrebujejo osvežitev.

Prehojena je bila kar dolga, pestra in intenzivna pot… Kateri so bili najpomembnejši trenutki na tej poti? Na domačih in mednarodnih odrih ste prejele celo vrsto najvišjih nagrad, priznanj in odlikovanj. Katere so zate osebno najpomembnejše?
Naš razvoj je bil precej hiter in premočrten. Bodeča Neža je nastala v obdobju, ko mladinsko zborovstvo na Goriškem ni bilo tako razvito; bila je edinstvena, tudi zato zelo privlačna za pevke, ki so prihajale iz različnih koncev. Razvoj zbora je bil hiter, ker je imel zelo dobro osnovo in ker so izzivi – tekmovanja – prinašali zelo dobre rezultate. Vsako leto smo si z zborom postavljale nove izzive. Skupina je tako zrasla s pomočjo tekmovanj, ki so bila pomembna izhodišča za to, da se je Bodeča Neža uveljavila. Eno izmed prvih v tujini je bilo tekmovanje v Bratislavi leta 2009: prvič sem ga izkusila kot zborovodja. K sreči sem kot pevka prej že sodelovala pri številnih podobnih preizkušnjah, tako sem vedela, čemu grem naproti. Ko smo v Bratislavi osvojile prvo nagrado, nismo mogle verjeti, da je to res. Danes vem, da to ni bilo eno pomembnejših tekmovanj v Evropi, toda služilo nam je za motivacijo in nas spodbudilo, da smo stopile na naslednje stopnice. Leto kasneje smo se udeležile enega najpomembnejših tekmovanj za otroške in mladinske zbore, in sicer v Neerpeltu; tam smo z 99 točkami na 100 dosegle prvo mesto v kategoriji. Nadalje smo začele zahajati na pomembnejša evropska tekmovanja. Nismo vedno dosegale prvih mest, saj smo nastopile tudi na tekmovanjih v konkurenci z odraslimi mešanimi zbori. Ko si v isti kategoriji, ima mešani zbor ponavadi prednost pred ženskim, ker “zveni bolj polno”. Zelo pomembna je bila zmaga na državnih tekmovanjih v Vittoriu Venetu in Arezzu. Prijavljale smo se kot zbor iz Italije, toda – že po imenu – s specifiko! Na vsakem tekmovanju ali festivalu smo predstavljale slovensko manjšino v Italiji in v program vedno vključevale slovenske in tudi ‘domače’ ustvarjalce. Eno izmed zadnjih pomembnih tekmovanj, na katerem smo bile uspešne, je bilo v Corku na Irskem, ki spada med pomembnejša evropska tekmovanja. V izboru desetih najboljših zborov smo za nekaj desetink točke pristale na drugem mestu, v konkurenci mešanih zborov.

Kaj bi nam razkrila o koncertu/produkciji, ki bo potekal/a 21. septembra v Gorici?
Želele smo si predstaviti koncert, ki naj ne bi bil tradicionalen zborovski koncert. Bolj kot je Bodeča Neža rastla in postala prepoznavna, bolj se je tudi usmerjala v projekte. Koncerte želimo predstaviti kot zaokroženo celoto, ki naj spodbudi ne samo uho poslušalca, ampak da kot celota deluje tudi na druge čute. Zelo uspešen je bil projekt gregorijanskega korala lani; v veliko zadoščenje mi je bilo, ko so poslušalci koncert definirali kot mistično doživetje. Pred tremi leti smo na dvorišču župnišča v Sovodnjah organizirale zanimivo prireditev z naslovom Okusne harmonije: zborovsko petje smo povezale z enogastronomsko degustacijo. Tudi koncerte in predstavitve CD-jev smo vedno skušale predstaviti kot celostno predstavo, kot doživetje.
Koncert ob 15-letnici nosi naslov V elementih in ima kot tematski izvor (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Danijel Devetak

11.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!