Gospodarstvo

Klet je letos prejela tri častne nazive

Klet je letos prejela tri častne nazive

Domačija Borisa Lisjaka v Dutovljah / Piše: Primož Sturman

Na spletnih straneh sta bila objavljena galerija slik in krajše besedilo Olge Knez z domačije oziroma s posestva Borisa Lisjaka v Dutovljah. Ob priložnostnem srečanju je skupina članov Slovenskega reda vitezov vina – Omizje za slovensko Istro in Kras, ki ga vodi dr. Livio Jakomin, opravila jubilejno trgatev v sto let starem vinogradu, ki je posajen z vrsto refošk. Ob pomembni in častitljivi obletnici smo se tudi sami odpravili na obisk k Lisjakovim in se z lastnikom pogovorili o delu na kmetiji in poslovnih priložnostih, ki jih današnji čas nudi kraškemu vinarju.
O starosti vinograda priča dokument oziroma dokazilo, ki ga skrbno hranijo in na katerega so upravičeno ponosni. Že sam videz trt priča o njihovi starosti. Zanimiv je predvsem podatek, da so trte dosegle tako pomembno starost, saj so jih prav tam cepili na divjo podlago (rupestris), ki so jo na zemljišče posadili leto prej. Zasaditev ni bila torej narejena s sadikami, kot jih poznamo danes. Te namreč prihajajo iz trsnice že pripravljene in so po navadi v zgornjem delu povoskane.
V začetku pogovora se je Boris sicer zaustavil na zgodovini svoje rodbine. Povedal je namreč, da pripada sedmi generaciji, saj je prve pisne vire zaslediti že leta 1836. Dokumentom iz časa habsbuškega cesarstva sledijo tisti iz Kraljevine Italije, skupne jugoslovanske države in nazadnje še Slovenije. Obdelanih površin Lisjakovi premorejo približno sedem hektarjev, na katerih je nasajenih 31 tisoč trt. Sort vin je skupno šest, in sicer dve beli ter štiri rdeče. Ob teh pridelujejo še žlahtne zmesi ter starane proizvode. Premorejo kar tri kleti, in sicer Borisovo, očetovo ter nonotovo, na katero so zelo ponosni, saj nosi letnico 1887.
Nato sva prešla k jubilejni trgatvi. Boris je dejal, da je vsak vinograd po največ petdesetih letih treba obnoviti, saj so trte že dosegle svojo življenjsko dobo. To so doma vedno delali, za tistega, ki je bil zasajen leta 1915, pa so še posebno skrbeli, saj se je v tem obdobju posušilo le nekaj trt. Borisova dolgoletna želja je bila, da bi vinograd dočakal stoletnico. Letos se mu je končno izpolnila. Prepričan je, da je njegov vinograd, vsaj kar se dokumentacije tiče, med najstarejšimi v Sloveniji, pa tudi v Evropi. Iz tega grozdja se proizvaja posebno vino, pridelek ni količinsko zelo zajeten, suče se med 8 in 10 hektolitri. Vsaka trta namreč obrodi poltretji kilogram grozdja. Vino se nato stekleniči v posebne buteljke, take, ki so bile nekoč tipične za rdeče vino. Izbrani teran dozoreva v kleti Borisovega nonota, ki se nahaja nedaleč stran od nove domačije. V novi hiši poleg kleti najdemo degustacijski prostor, pa tudi prenočišča. Za domače prostore si ne želi, da bi postali lokal, ampak le predstavitveni kraj njegovih vin. Stene sobice krasijo Spacalove grafike, gostje pa vanjo prihajajo od vsepovsod, predvsem iz Slovenije in Evrope, pa tudi iz čezoceanskih dežel. Obiskovalci so nad Krasom seveda navdušeni.
Arhivskih steklenic je v hramih shranjenih približno 15 tisoč, najstarejša je iz leta 1950. Pred kratkim so poskusili pol stoletja star teran, pa tudi letnik 1996, ki je bil v Ljubljani deležen prestižnega priznanja, in sicer za najboljše tedanje slovensko rdeče vino. Do danes je to prvo in zadnje tovrstno priznanje za teran. Boris Lisjak in njegovo vino sta na tržišču prepoznavna tudi po posebnih steklenicah, za katere je dizajn oblikoval Oskar Kogoj. Njihovo geslo je 'Osti jarej', kar pomeni ostani zdrav oziroma mlad. Kitijo se lahko z modrim trakom, bile so torej nagrajene za dizajn, še prej pa je moralo vino v njih prejeti zlato medaljo. Glede samega njihovega izgleda je bil Boris v začetku nekoliko skeptičen, saj ni želel, da steklenica prodaja vino. Vino se mora namreč prodajati zaradi svoje kakovosti. Steklenica danes spada med deset najbolj prepoznavnih trgovskih artiklov v Sloveniji.
Zanimalo nas je tudi, kam gre prodaja. Četrtino steklenic izvozijo, drugo četrtino prodajo doma, ostala polovica pa gre na slovensko tržišče. Lisjak ne prodaja odprtega vina, ampak celoten pridelek stekleniči. Tega je relativno malo, saj so zavezani integrirani pridelavi, kar pomeni, da je nadzor strožji in da mora biti zagotovljena sledljivost grozdja. Vino nato zori v lesenih sodih, in sicer 20-hektolitrskih. Po enem letu, v katerem se opravijo trije pretoki, se mlada vina (vitovska in teran) stekleničijo, ostala gredo v barike. V teh ostanejo po nekaj let, in sicer novih ter rabljenih, zorijo pa tudi v steklenicah. Letos je v Gornji Radgoni Boris Lisjak prejel tri šampijone, in sicer za teran, cabernet sauvignon ter saro, ki je zmes rdečih sort. Prvič se je v Sloveniji zgodilo, da je ena klet dobila kar tri častne nazive.
Na posestvu so zaposleni trije, in sicer Boris, njegov sin Alen in hčerka Tjaša, oba sta tudi kmetijsko zavarovana. Boris je še posebno ponosen na svoji vnukinji Saro in Tejo (na sliki), pod isto streho pa v hiši živi tudi njegov oče, kar pomeni, da so skupaj štiri generacije. Boris Lisjak in njegova domačija pa nimata zanimive zgodovine samo glede kmetijstva oziroma vinogradništva in vinarstva. V nonotovi kleti so se namreč med drugo svetovno vojno zbirali prvi primorski partizani, nato je bil del njegove družine deportiran v nemška taborišča. Nono je umrl v Mauthausnu leta 1945, nona pa je v Auschwitzu preživela celih 21 mesecev. Na stari hiši stoji v ta spomin kamnita plošča.

Primož Sturman

23.10.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!