Kaos na caminu, odrasli skavti od Ogleja do Svete Gore

V želji, da bi si privoščili nekajdnevni odmik od vsakdanjih misli, skrbi in dejavnosti ter da bi se – kot posamezniki in skupnost – telesno okrepili in duševno sprostili, smo člani goriškega Klana aktivnih odraslih skavtov (KAOS) 19. septembra vzeli pot pod noge. Ko smo letos spomladi izvedeli, da se pod zvonikoma svetogorske in oglejske bazilike snuje projekt Walk2Spirit, t.i. Goriški camino oz. Iter Goritiense, smo z žarom v očeh kmalu začeli razmišljati, da bi se preizkusili na novi pešpoti, ki ima v malem vse značilnosti pravega camina. In ker si na nekajdnevnem junijskem taboru v Žabnicah zaradi organizacije 60-letnice SZSO Gorica nismo mogli privoščiti vsebinsko bogatejšega programa oz. daljšega pohoda, smo odločilli, da sredi septembra organiziramo krajši potovalni tabor. Pri Goriškem caminu nas je nenazadnje zamikala vsebinska poanta: pot namreč vodi od Ogleja prek Krasa in dveh Goric do Svete Gore, pri čemer mesto v Gradeški laguni govori o (krščanskih) koreninah, planota o (vojnih) ranah, vzpon na Skalnico pa o vstajenju, preporodu. Pot, ki je bila trasirana in markirana malo pred letošnjim poletjem, prvi pohodniki pa so nanjo stopili šele junija, smo sicer nekoliko priredili svojim željam in potrebam; izhodišče pa je gotovo bilo Oglej, končni cilj pa Sveta Gora.

PRVI DAN

S skavtsko ruto, pohodniškimi čevlji, otroškim navdušenjem in vsem, kar je bilo potrebno za na pot, smo se 19. septembra zjutraj zbrali v Ogleju. Tik ob patriarhalni baziliki smo po žvižgu načelnika odpeli Skavtsko pesem in zmolili ter si v krogu povedali, kaj pričakujemo v naslednjih dneh. Obudili smo spomin na antični Oglej, pomembno rimsko trgovsko središče in vojaško oporišče z 200 tisoč prebivalci, kamor naj bi sam sv. Marko evangelist prinesel veselo oznanilo in kjer so prelili kri prvi mučenci naše zemlje, med njimi sveta Mohor in Fortunat. Z nahrbtnikom na ramenih smo nato krenili na pot mimo t.i. pokopališča junakov in po t.i. sveti poti, kjer smo lahko občudovali izkopanine starodavnega pristaniškega kanala. Po poteh, ki prečkajo oglejsko podeželje, smo prispeli do zaselka San Lorenzo in nato Fiumicella: na pokopališču smo zmolili na grobu pokojnega goriškega duhovnika Alessia Stasija in pa Giulia Regenija, mladega furlanskega raziskovalca, ki je bil umorjen v Egiptu pred osmimi leti. Daljši postanek smo imeli v Škocjanu ob Soči, kjer so arheološka izkopavanja in obeležja mladih mučencev Kancija, Kancijana in Kancijanile, ki so bili tam ubiti leta 304 v času Dioklecijanovega preganjanja. Tudi srečanje s tremi mladimi svetniki v cerkvi, zgrajeni nad grobnico z njihovimi ostanki, se nas je dotaknilo. Po hoji skozi Pieris in središče Turjaka smo se v toplem poznopoletnem dnevu približali reki Soči in se na njenem bregu tudi malo osvežili. Nato smo – po 24 prehojenih kilometrih – dospeli do cilja prvega dne, do kraja, ki smo ga izbrali za prvo prenočitev; tja je pozno popoldne prišla tudi naša dragocena in nezamenljiva Damiana, ki nas je vse dni oskrbovala s toplo večerjo, z nami prenočila, poskrbela za zajtrk in kosilo v vrečki. Preden smo legli k zasluženemu počitku, smo pri mizi ob evangeljskem odlomku o trti in mladikah razvili bogat pogovor o uslišanih in neuslišanih molitvah ter o svobodi.

DRUGI DAN

Pot smo zjutraj nadaljevali po stezah sredi polj in vinogradov mimo Špetra ob Soči do Fogliana, kjer smo iz nižine končno ubrali pot proti Krasu in kmalu dospeli do malega svetišča Santa Maria in Monte, ki vsebuje lepe renesančne freske. Odtod smo se po kraški gmajni povzpeli do Martinščine, vasi, kamor naj bi se po izročilu v 15. stoletju naselili koloni iz Veneta in ki še danes velja za italijanski otok sredi slovenskega okolja. Vas je na poseben način vezana na pesnika Giuseppeja Ungarettija, ki se je med prvo svetovno vojno bojeval na Krasu, v svoji znani pesmi, ki jo je napisal avgusta 1916, pa primerja razdejano vas s svojim srcem, v katerem ostaja živ spomin na padle prijatelje. Od Martinščine smo – mimo t.i. Vrtače z osamljenim drevesom (Valloncello dell’albero isolato), kraja, kjer je Ungaretti pisal stihe – prišli do štirih vrhov Debele griže, muzeja na prostem, kjer so spominske in turistične table pod cipresami, skale, kaverne in križi še danes neme in hkrati zelo zgovorne priče grozot prve vojne vihre. Odtod smo dospeli na Vrh Svetega Mihaela, kjer se prav nismo mogli ne ustaviti v Lokandi Devetak za krajše srečanje z gostoljubnim gospodarjem Uštilijem. Dan smo – po 18 kilometrih – sklenili v koči Kraških krtov, kjer smo po prijetnem večeru v družbi “krta” Livia ter ob dobrotah naše Damiane, ki je s sabo pripeljala še dve skavtinji, tudi prespali.

TRETJI DAN

Naš tretji dan, 21. september, je bil posvečen temi ran. Od koče smo zjutraj najprej stopili do Brestovca. Prehodili smo krožno pot, (žal zaraščene in slabo vzdržane) jarke, rove, v katerih smo se v zbrani tišini srečevali s pretresljivimi besedami mladih vojakov na fronti. Počasi smo se spustili s Krasa, prečkali državno cesto, ki iz Gabrij pelje proti Trstu, se spet nekoliko povzpeli prek vrha Nad Logem na slovenski del Krasa, kjer smo našli sledove merjascev, šakalov in jelenov, pa tudi brazgotine, ki jih je na gričih pod Pomnikom miru na Cerju pustil siloviti požar izpred dveh let. Ustavili smo se na Mirenskem Gradu, ob duhovnem središču in svetišču, posvečenem Žalostni Materi Božji, kamor se že več stoletij radi zatekajo romarji od blizu in daleč. V Mirnu smo obiskali tudi Usnjarsko-čevljarski muzej, ki ga je uredil Pavel Petejan, eden začetnikov tovarne otroške obutve Ciciban. Prijazni vodič Roman Malič nam je veliko povedal o Mirnu včeraj in danes, o tem, kako so številni tamkajšnji kmetje postali šoštarji in strojarji, kako iz kože nastane usnje, pa o mirenski čevljarski zadrugi in tem, da so v vasi ob Vipavi izdelovali čevlje za vso nekdanjo Jugoslavijo. Tik ob mejnem prehodu smo se ustavili na znamenitem pokopališču, kjer je po pariški mirovni pogodbi diagonalno zarisana meja med Jugoslavijo in Italijo ločevala sosede in svojce, žive in pokopane: božja njiva je dolgo veljala za simbol brezčutne dinamike v mednarodni politiki, danes pa je ob njej muzej Spomni se name, posvečen vsem, ki jim je meja onemogočala obisk groba, in vsem, ki so pri prečkanju meje izgubili svobodo ali življenje. Ustavili smo se na grobu družine Špacapan, kjer med drugimi počiva eden prvih goriških skavtov, Peter, nato pa po poteh in stezah sredi njiv vzdolž meje hodili dalje do Šempetra in Gorice, kjer smo se – po 23 prehojenih kilometrih – nastanili v Močnikovem domu ob cerkvi sv. Ivana. Tam se nam je pridružilo še nekaj članov KAOS-a, po večerji pa poseben gost, dolgoletni goriški skavt AGESCI in prostovoljec Marco Zitter, ki nam je spregovoril o svoji bogati človeški izkušnji in o tem, kaj pomeni služiti.

ČETRTI, ZADNJI DAN

Skupina desetih pohodnikov si je v nedeljo, 22. septembra, zgodaj zjutraj spet nadela nahrbtnik in obula pohodniške čevlje ter prek Solkanskega polja krenila proti Solkanu. Za župno cerkvijo so stopili na stezo, ki se končno vzpenja in vodi do Prevala. Pri prvi postaji križevega pota so, vedno pod zanesljivim vodstvom načelnice in načelnika, ki sta s zemljevidi v rokah vodila skupino, ubrali gozdno stezo in do vrha Svete Gore prispeli skozi podzemne rove (zadnja kaverna je dolga kar 260 metrov!) in po zadnjem delu Urškine poti, ki vodi iz Grgarja na Skalnico. Končno smo dospeli na cilj, na Sveto Goro, ki smo jo že prvi dan, v globoki Furlaniji, še blizu morja, gledali v daljavi in se nam je zdela nedosegljiva!

Nahrbtnike smo odložili pod kipom na Frančiškovem hribu, nekaj minut stran od svetišča, kamor so dospeli še drugi starejši skavti, med njimi g. Marijan Markežič, ki je za vse daroval nedeljsko mašo. Spregovoril je o pomenu križa, o zlatem pravilu, o tem, da kdor drugemu pomaga, sebe reši.

Skupnemu kosilu v prijetni družbi je sledil krajši program z uradnim odprtjem nove sezone tega prav posebnega goriškega klana, katerega člani se radi lotijo marsikaterega podviga, ob tem pa se družijo, skupaj odkrivajo krajevne zanimivosti in znamenitosti, živali in rastline, uživajo ob pogledih na polja podnevi in zvezde ponoči. Skupaj preživljajo trenutke, ko jim še čas teče drugače. In v tem času znajo tudi – sami in v skupnosti – razmišljati o – lastnih in skupnih – koreninah, ranah in preporodih.