Gospodarstvo

Kaj zmore ljubezen

Kaj zmore ljubezen

Vzorčni sadovnjak starih sadnih sort v Kojskem

V Kojskem v Brdih je Gregor Božič (na sliki), sicer po izobrazbi filmski režiser, v sedmih letih uresničil vzorčni sadovnjak starih in avtohtonih sort sadja, kar je za Goriško, a obenem tudi širši prostor, velika pridobitev in živ pomnik, da moramo biti odgovorni tudi za materialno dediščino, ki so nam jo zapustili naši predniki. Zamisel se je razvila postopoma, danes pa že kažipoti vodijo med hišami v breg in v sadovnjak starih sadnih sort Pod skalco. Na lično pripravljenih lesenih tablah stoji napisano, da sta bila ureditev in odprtje izvedena v okviru projekta z naslovom “Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji: možnosti rabe in trženja – prispevek k odgovornemu regionalnemu gospodarstvu”, projekt sam pa je bil podprt s sredstvi iz sklada Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.
V sadovnjaku Pod skalco sedaj rase 127 dreves, od tega je 60 primerkov starih sort, to je bodisi avtohtonih sadnih sort, takih, ki so se samostojno razvile v času in so odraz te klime in zemlje, bodisi takih, ki so v Brdih in širšem Goriškem dobile svoj domicil pred dobrim stoletjem in so se povsem prilagodile ter so jih ljudje radi sadili.
Ob predstavitvi in uradnem odprtju sadovnjaka v torek, 27. avgusta, kakor tudi ob večeru na gradu Kromberk, v četrtek, 29. avgusta, ko so projekt o ovrednotenju starega sadnega izbora predstavili širši javnosti, so pojasnili, da so javna sredstva koristili leta 2012. Zanje so zaprosili v okviru delovanja Zavoda za kulturno dejavnost Nosorogi. S pomočjo prejetega švicarskega prispevka, ki je znašal približno 36.000 evrov, so izpeljali načrt do konca in po večletnem raziskovanju ter ureditvi in popisu vzorčnega vrta so poskrbeli še za izid publikacije v nakladi 500 izvodov z naslovom Stare sadne sorte na Goriškem v dveh delih in s podnaslovoma 1. in 2. zvezek, zgodnje in poletne sorte oz. 3. in 4. zvezek, jesenske in zimske sorte. Zelo nas veseli, da je Gregor Božič v prvem zvezku objavil tudi pogovor z rajnim Brunom Podveršičem, o katerem med drugim dobesedno zapiše: “Bruno Podveršič, ki smo ga spoznali med raziskovanji Goriške, njenih prebivalcev in njenih naravnih vrednot, je eden glavnih pobudnikov za to, da je iz naše radovednosti in začetnega ljubiteljskega zanimanja za stare sadne sorte nastal projekt Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji. Bruno je bil med pripravo projekta naš najdragocenejši vir informacij, hkrati pa je bil projektu s spodbudami in vsebinskimi usmeritvami navdihujoč in srčen podpornik. Bil je vzor predanosti zemlji in njenim sadovom”. Kdor je uglednega kulturnega in političnega delavca poznal in z njim drugoval, ga v teh besedah popolnoma prepozna.
Nadalje so s švicarskimi sredstvi uresničili posebno spletno stran z naslovom www. zgodbesadeza. eu, na kateri so razpoložljivi vsi podatki z načrtom o samem sadovnjaku ter popisom starih sadnih sort, omogoča pa tudi povezavo s samim Božičem, tako da lahko tudi na ta način dosežemo potrebne informacije o posameznih sadnih vrstah ali se dogovorimo za ogled sadovnjaka.
Mladi navdušenci starega sadja pa so si omislili še način za nadgradnjo tega ponovnega vračanja starih sadnih sort. Tako so izpeljali analizo tržišča o možnosti, da bi v posebnih, nalašč pripravljenih škatlicah, nekako butično prodajali nekatere posamezne posušene sadne sorte. Omenili so, npr. znamenite ‘prunele’ iz olupljenih češp, ali suhe fige, marelice ali hruške. Ugotovili so, da to sušenje terja veliko ročnega dela in bi bila zato proizvodnja draga, vendar bi se v določenih primerih trženje zlasti v tujini vendarle izplačalo, mogoče tudi s turistično promocijskega vidika.
Velja dodati, da je Gregor Božič sadovnjak s svojimi starimi sadnimi sortami predstavil tudi biotehniški fakulteti v Ljubljani in Kmetijskemu inštitutu Slovenije, tako da so tudi pristojni inštitucionalni organi seznanjeni s tem in lahko spremljajo stanje in dogajanje. Prav tako je odločen, da bi nekatere stare sorte, ki so še posebej kvalitetne, tudi uradno registrirali, da bi tako lahko dobili vsa potrebna dovoljenja za njihovo razmnoževanje in ponovno širjenje.
Prav posebno pa ga veseli, da mu je s sodelavci uspelo v ljudeh obuditi željo, da bi na svoje vrtove ponovno zasadili sadje, ki se ga spominjajo iz svojega otroštva, tako da smemo upati, da bo čez kako leto že marsikdo precepil komercialno češnjo v kozanko, cjepiko ali vipavko, kako viljamovko pa v sočno poletno hruško perofigo ali fermentinko, oz. pod kak zid posadil fige marogeljčke ali rjave madone, lahko pa tudi kaj drugega, saj je izbor širok, okus pa marsikdaj nepozaben.
M. T.

06.09.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!