Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (28)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Večerja iz vrečke na hotelskem balkonu

V Bohinjsko Bistrico sem prišel ob petih popoldne. Vrata hostla Budkovič, na katerih je pisalo “Open, come on in!”, so bila zaprta. Tudi na drugo telefonsko številko, ki je bila zapisana na vratih, se ni nihče oglasil. “No comment!” Ker sem imel za sabo slabih osem ur hoje, sem se odločil, da grem kar do Hotela Tripič, iz katerega so mi na povpraševanje zjutraj po elektronski pošti sporočili, da imajo prosto le še dvoposteljno sobo z balkonom za 68 evrov. Preprosto se mi ni ljubilo izgubljati časa z iskanjem kakšne bolj poceni variante. Vavčer sem že v celoti pokoristil, tako da je bilo treba odpreti denarnico, ampak vseeno – glede na to, da sem do tam prišel relativno poceni skozi in da je bil v to ceno vštet tudi zajtrk prihodnjega dne, se nisem pretirano sekiral.

Soba je bila prostorna, postelja mehka, televizor velik, zraven pa še prostoren balkon z mizico in dvema stoloma. Vseeno pa me je tistih 68 evrov podzavestno peklo v globino skopuškega srca, zato sem skoval maščevalni načrt. Po večerjo sem šel kar v Mercator, kjer sem si kupil že očiščeno solato s fižolom, zeljem in narezanimi jajci, zraven pa še češnjev paradižnik, mocarelo, kruh in mrzlo pollitrsko pločevinko piva. Nazaj v hotelu sem si na balkonu pričaral pravo pojedino z razgledom. Smeti sem, potem ko je padel mrak, na skrivaj odnesel iz hotela do najbližjega smetnjaka, ker se mi odločitev, s katero sem prišparal tistih dodatnih dvajset ali več evrov, ki bi jih pustil v hotelu, če bi se odločil tam še večerjati in večerjo zaliti s pivom ali dvema, vseeno ni zdela fer do hotela, njegovih lastnikov in osebja.

V mehki postelji sem potem še enkrat prečekiral, kaj me čaka naslednji dan, ko se mi je po napovedi obetala naporna, strma in slabo označena etapa, mestoma tudi brez telefonskega signala, a s precej manj kilometri. Upal sem, da bom hodil večinoma po senci, ker sem imel od celodnevne hoje po soncu obe nogi spet grdo izpuščajasti. Preden so me vzele sanje, sem razmišljal tudi o tem, da bi avanturo vendarle podaljšal še na nedeljo, saj sem med potjo utrjeval načrt, ki je predvideval zaključek v soboto. A to hitenje, združevanje dveh etap v eno, kar sem naredil tudi tega dne in spet prehodil 32 kilometrov v enem kosu, se mi je malo uprlo. Tempo je bil res prehud, pravega odgovora na to, zakaj tako divjam, se tako ženem, pa nisem našel.

Po eni strani me je k hitremu tempu gnala želja po dokazovanju, da zmorem, da sem kljub 49 pomladim še vedno fit in še ne za kavč in počivanje, ki je bila vendarle še vedno prisotna v glavi, po drugi sem navijal za to, da bi ostal še en dan, s tem podaljšal pustolovščino in uživanje na poti, kjer je doživljanje tako drugačno od vsakdana doma, v mestu. Dilema je bila tudi med še enim dnem s samim sabo, v naravi, gozdovih in dnevom prej v družbi svojih najdražjih, ki sem jih že kar močno pogrešal. Zato je bil njihov odziv, ko sem poklical iz Bohinjske Bistrice, kot hladen tuš, saj mi je Jana odkrito rekla, naj kar podaljšam in naj se mi ne mudi domov, pa tudi otroka, ki sem ju še bolj pogrešal, nista bila ravno na volji za pogovor.

“A ma vala!” sem si mislil in bil kar malo razočaran, še toliko bolj zato, ker sem z balkona opazoval vsaj na videz srečne družinice, ki so se sprehajale po pločniku ob cesti mimo Hotela Tripič.

 

Prva slika: Na poti v Bohinjsko Bistrico

Druga slika: Večerja na balkonu

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (38)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (36)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (35)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (31)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme