Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (19)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Na Bledu vse prej kot bled

V Radovljici sem v senci spil kavo, potem pa naprej proti Bledu, dobršen del poti tik ob Savi, kar je bil pravi balzam po vsej tisti golovini in vročini. Kamp Šobec, skozi katerega vodi pot, me je presenetil s svojo velikostjo, saj ga ni hotelo biti konec. V prvih dneh septembra je bil večinoma že prazen, nekaj gostov pa je še vztrajalo, predvsem kamperistov, ki so uživali v miru in spokojnosti in dejstvu, da je glavna sezona in s tem gneča že mimo. Med zadnjimi kilometri do Bleda sem že pošteno čutil utrujenost. Pri obcestni tabli z napisom Bled sem naredil en selfi, saj sem bil v obraz vse prej kot bled. Skurjen sem bil. Rdeč kot kuhan rak.

V Central hostlu Bled, nad zaprto kitajsko restavracijo tik ob glavni cesti, le kakšnih tristo metrov stran od jezera, ni bilo na recepciji nikogar. Pričakal me je listek z vsemi potrebnimi informacijami, ključem sobe in telefonsko številko. Hiša je bila prostorna, dvo- ali trinadstropna in stara. Očitno je bilo, da ob preobrazbi v hostel ni bila deležna obnovitvenih posegov. Moja soba z neverjetno visokim stropom je bila ena od osmih ali desetih v pritličju. Dva pograda, zbasana v prostor, miza in stol, omarice za osebno prtljago in zavese, ki so mi ostale skoraj v roki, ko sem jih skušal odgrniti, da bi v sobo prišlo več svetlobe. Daleč od luksuza. Tudi skupna kopalnica tik ob kuhinji in jedilnici je bila zelo asketska, a saj nisem potreboval več. Le posteljo za čez noč. Konec koncev sem za nočitev plačal le 17 evrov, ki sem jih naslednje jutro po dogovoru pustil kar pod povštrom. Z lastnico ali upravnico hostla se sploh nisva videla. Vse sva se dogovorila po telefonu, račun pa mi je naknadno poslala po mejlu, tako da je bilo vse po regelcih.

Po tuširanju sem opazil rdeče izpuščaje na nogah. Pod koleni. Domneval sem, da je šlo za reakcijo na preobilico sonca, ki sem mu bil izpostavljen med nekajurno hojo, saj se mi ni zgodilo prvič. Med daljšimi kolesarskimi ali pohodniškimi etapami po močnem soncu se mi je to že dogajalo. Že v Mojstrani, po zaključku tretje etape, sem zapazil rdečino na eni nogi, dan kasneje zaradi slabega vremena ni bilo nobenih znakov, na Bledu pa taka reakcija. Ker sem bil tudi v ksiht rdeč kot puran, sem se odpravil v lekarno po kremo za sončenje, ki je nisem imel s seboj, in po gel aloe vere za blaženje opeklin. S tem drugim sem si potem v sobi namazal rdeče izpuščaje po nogah, pa tudi obraz in cvetoče rdeča, že skoraj vijoličasta ušesa, zaščitna krema proti soncu pa je čakala na naslednje jutro. Upal sem, da bo manj sonca, ker mi tisto po nogah razširjajoče se rdečovje ni bilo niti najmanj všeč.

Če se prav spomnim materinih besed, sem bil na Bledu spočet. In dejansko sem se tam počutil zelo domače, kot da bi se vrnil v gnezdo. Za kakšno detajlno in poglobljeno spoznavanje okolice nisem imel ne časa, ne potrebe, ne energije. Samo še na večerjo sem skočil, v športni kompleks z ledeno dvorano čez cesto, kjer so imeli hokejisti ravno trening. Potem pa nazaj v centralni hostel in v horizontalo, nabrati čim več moči za naslednjo, pretežno vzpenjajočo se etapo na Pokljuko.

Izpuščaji po nogah so me kar zasekirali. Čeprav sem bil skoraj prepričan, da je razlog zanje prekomerna izpostavljenost soncu minule dni, sem še vedno dopuščal tudi možnost alergije na katero od številnih cvetlic ali travc, mimo katerih sem hodil, pa čeprav do neposrednega dotika ni moglo priti, ker sem ves čas nosil dolge hlače. Lahko pa je bilo tudi kaj tretjega. Sicer pa sem se po petih dneh hoje zelo dobro počutil. Nobenih drugih negativnih posledic vsakodnevno neobičajno dolgega sprehajanja nisem čutil.

“Res bi se mi zdelo butasto in bedno, če bi moral s hojo prekiniti zaradi izpuščajev,” sem pomislil. Po drugi strani pa sem vedel, da bi, če bi se ti prekomerno in nekontrolirano širili in bi se pojavili še kakšni drugi simptomi, ki bi nakazovali na notranje, podkožno neravnovesje, z izzivom brez pomislekov predčasno zaključil. Ne bi tvegal in šel proti telesu, proti njegovim zelo očitnim sporočilom, da nekaj ne štima. Zakaj le, saj podvig ni bil nekaj, kar bi moral zaključiti za vsako ceno. Nikomur nisem obljubil, da bom to naredil, z nikomer nisem stavil ali kaj podobnega. Tudi potrebe po tem, da bi sebi dokazal, da sem tega sposoben, nisem čutil, ker sem dal skozi že tudi kaj hujšega. Pred nadaljevanjem poti je bila zaskrbljenost zaradi rdeče reakcije na koži na mestu tudi zato, ker sem imel pred seboj etapo na Pokljuko, v osrčje gozdov. Od tam bi se v primeru poslabšanja težje umaknil s poti kot z Bleda, kjer je bila železniška postaja na dosegu korakov, do doma pa le slabi dve urci vožnje z vlakom.

 

Prva slika: Svojo Gorico imajo tudi na Gorenjskem, med Begunjami in Radovljico

Druga slikaJuliana Trail gre tudi skozi Radovljico

Tretja slika: Pot ob Savi je bila kot balzam za utrujeno, od sonca prebičano telo

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (28)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (31)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (32)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme