Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (16)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Dobro jutro v železarskem mestu 

Na Jesenicah sem šel zjutraj najprej na konkreten zajtrk v pekarno Karavanke 2. Ko sem pojedel in že zapuščal pekarno, je vanjo vstopila ženska srednjih let z enodnevnim ruzakom na hrbtu in še spravljenimi, neraztegnjenimi pohodniškimi palicami v rokah. Na vodi sem čutil, da je na Juliani in da se bova še srečala. Zvest oznakam sem po nadhodu čez železniško progo odkorakal proti Stari Savi, potem pa do zanimivega Upravnega centra Jesenice, ki s svojim “železnim” zunanjim izgledom ponazarja železarstvo ter s tem identiteto mesta. Od tam me je pot zapeljala po vse tanjših ulicah med stanovanjske bloke, kjer so na kar nekaj oknih in balkonih zabuhli obrazi vase vlekli prvi jutranji čik. “Radnička klasa.” Prav všeč mi je bilo s pogledom vdirati v intimni svet tamkajšnjih domačinov. Jih za sekundo, dve zmotiti s svojo prezenco, mimohodom in kukati v okolje, ki jim predstavlja življenjski vsakdan.

Blokov je bilo kmalu konec in hojo sem nadaljeval po ozki pešpoti skozi zelenje, nekaj deset metrov stran pa je spodaj tekla prometna vpadnica v mesto. Vsake toliko se je gošča nekoliko razredčila, tako kot nad avtohišo, kjer se mi je na obraz zarisal nasmeh, saj sem se spomnil, kako sva prišla z Jano pred dobrim letom z vlakom na Jesenice pogledat enega peugeot partnerja, ki so ga tam prodajali. Avtič se je izkazal v živo za veliko bolj iztrošenega kot na fotografijah na spletu, tako da sva se takoj z naslednjim vlakom vrnila domov.

Zadovoljen, da sva se kasneje odločila, kot sva se, in je k hiši prišel Bingo, kot ljubkovalno kličemo svojega citroen berlinga, sem jo rezal dalje. Kmalu me je pot usmerila navzdol, prek vpadnice in po mostu čez Savo in je bila že precej drugačna kot v Mojstrani, kjer sva se poslovila. Tam je bila še živahna, zdravje izžarevajoča rečica v naravnem okolju, na Jesenicah pa že vsa široka, počasna in kalna, nenaravno strupeno modre barve. Sprememba je bila podobna razliki med kakšno še nedolžno radovedno najstnico iskrivih oči in čvrsti, a vitki srni podobnega stasa in obilno šefico javne hiše iz literarnega ali filmskega sveta, ki jo je življenje razočaralo in teplo, poteptalo, da je postala groba in ostra in nepopustljiva, z ugaslimi očmi brez leska. Prav malo strašljivo je bilo, ja, kako se je reka spremenila v dolžini ene same etape, da o razliki v primerjavi s tistim potočkom, ki se je vil mimo Kranjske Gore, po izviru v Zelencih niti ne govorimo.

Železarna Acroni, ki se je vlekla v dolžino na njenem levem bregu, je iz svojih dimnikov v nebo izpuščala okolju neprijazne snovi, a po drugi strani, sem pomislil, ko sem hodil naprej in hočeš nočeš pogledoval proti velikemu in grdemu tovarniškemu kompleksu, daje kruh številnim družinam. Predvsem pa ljudje sami to hočemo in potrebujemo izdelke, narejene iz raznovrstnega jekla, ki se s taljenjem tam rojeva. Konstrukcijski material, gospodinjske aparate, orodja in takšna in drugačna pomagala in pripomočke in potrebščine, brez katerih nam živeti ni. Prav prvi kraj na desnem bregu Save, skozi katerega sem šel, Lipce, je potrdil moje razmišljanje. Hiše so bile tam velike in urejene. Vrtovi pred njimi tudi, za kar so potrebni številni hišni aparatki in strojčki. Pred vsako sta bila v povprečju dva avtomobila, pa kolesa in mopedi, pred vsako drugo tudi trampolin, pred vsako tretjo, četrto napihljiv bazen in podobno.

Nenasitno pogoltni in grabežljivi smo ljudje. Zase in za svoje bi radi imeli vse, in to za vsako ceno. Tudi če se naš svet konča le nekaj metrov stran od okolja, v katerem bivamo. Za druge nas ne briga, ne za sosede ne za sokrajane, kaj šele za ostale narode, prebivalce drugih celin, za druge rase, da o živalih in rastlinah niti ne izgubljam besed. Če to niso cvetlice, ki krasijo balkon ali vrt oziroma mali pasji, mačji ali pernati hišni ljubljenčki. Ti so deležni več pozornosti, priboljškov in udobja kot velika večina človeških prebivalcev planeta, ki živi v pomanjkanju.

 

Prva slika: Reka Sava na Jesenicah – nič več živahna gorska reka

Druga slika: Železna upravna stavba v mestu z železarsko tradicijo

Tretja slika: Železarna Acroni – velik industrijski kompleks ob reki Savi

Četrta slika: Grafit mačke ob železniški progi na Jesenicah

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (43)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (42)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (46)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (44)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme