Izredno zaveden Slovenec, ki je nadvse ljubil svoj jezik in rodno zemljo
V spomin na Tončeta (Antona) Podveršiča
Domači, številni prijatelji in znanci so se 1. aprila 2025, v cerkvi sv. Ivana v Gorici, poslovili od dragega Tončeta (Antona) Podveršiča, ki je po kratki hospitalizaciji umrl v goriški bolnišnici 28. marca 2025, le nekaj dni pred 97. rojstnim dnem. Čeprav je bil njegova rodna vas Števerjan, je, dokler mu je zdravje dopuščalo, z ženo Marico redno zahajal k maši k sv. Ivanu, kjer je sedež Slovenskega pastoralnega središča. Zato so jo domači izbrali za njegov zadnji obisk božjega hrama. Pogrebno sv. mašo je vodil župnijski upravitelj g. Marijan Markežič, ob somaševanju patra Jana Cvetka in don Stefana iz Tržaške, enega izmed toliko prijateljev, ki sta jih zakonca Podveršič imela v duhovniških krogih. Markežič je s toplimi besedami opisal pokojnika kot pokončnega, zavednega Slovenca, poštenjaka, ki si je v zglednem življenju nabral veliko dobrega za prehod v onstranstvo. Z ženo sta večkrat velikodušno prispevala tudi za cerkvene potrebe – ob 70-letnici poroke sta poskrbela za posrebritev enega izmed štirih svečnikov, ki krasijo glavni svetoivanski oltar.
Tonče, ki je imel še dva brata, se je rodil v Števerjanu, v mračnem medvojnem času, 5. aprila 1928, Heleni Rožič in Hermenegildu Podveršiču, kasnejšemu števerjanskemu županu. Krstil ga je sam goriški nadškof Frančišek B. Sedej (1854-1931). Že v rosnih letih je trpko izkusil, kaj pomeni živeti pod pritiskom črnega škornja. V Števerjanu je obiskoval italijansko šolo in moral nositi fašistično uniformo “balille” kot vsi otroci. Ker je bil kmečki sin, je že kot otrok pomagal staršem pri delu. Ko je odrasel v krepkega, postavnega fanta, si je prvi v Števerjanu kupil traktor in hodil orat v sosednje vasi, tudi v Gornje Cerovo, k Coljevim. Tam je spoznal zalo Marico in med njima se je zaiskrila ljubezen, ki je trajala nad 75 let, od teh kar 72 (!) v zakonu. Kakšen zgled zakonske zvestobe za današnje mlade pare, ki se ob prvem neugodnem vetriču razidejo! Z Marico sta se poročila 27. junija 1953 v kletnih prostorih, ki jih je za službo božjo dala na razpolago bogata italijanska družina Carollo, ker na Jazbinah ni bilo cerkve. Poročil ju je g. Albin Martinčič, zelo zaslužen, da je bila v prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja dograjena jazbinska cerkvica.
Marica in Tonče sta vedno lepo praznovala okrogle obletnice skupne poti, tudi v krogu goriške svetoivanske verske skupnosti. Ker sta bila gostoljubna, so vrata njunega doma na Solkanskem polju v ul. Scogli, kamor sta se preselila, potem ko je gostilna v ulici Brigata Pavia pripadla Tončetovemu bratu, vedno odprta za vsakogar. Ko se jima je življenje zasukalo drugače, kot sta pričakovala, sta si krepko zavihala rokave in se s pridnostjo in vztrajnostjo posvetila kmečkemu delu ter si z velikimi žrtvami zgradila hišo v tem predelu mesta in si uredila prostor za osmico, v kateri sta točila svoje vino in ponujala domače pridelke. Veliko let kasneje je njun sin Jadran, čigar prihod ju je osrečil l. 1963 – še prej, l. 1954, ju je razveselilo rojstvo hčerke Darje – to domačijo obnovil in zraven dal zgraditi sodobno poslopje, kmečki turizem za ostarele, Silicanum.
Tonče je bil pravi “garač”. Tudi v častitljivih letih ni ostal križem rok, kot tudi ne gospa Marica, vneta gospodinja zlatih rok, odlična kuharica. Še zmeraj je pogumno stopal na traktor in še lani zoral njivo in velik vrt, na katerem so rastle različne povrtnine. Tudi letošnjo pomlad si je v mislih zaželel na traktor, a božja roka je odločila drugače.
Kot moder in iznajdljiv gospodar si je marsikatero ročno delo olajšal z izdelavo primernega stroja. Bil je tudi rezbarski umetnik – samouk. Izdelal je vrsto lepih, uporabnih predmetov in kosov pohištva z intarzijami. Res je imel umetniško žilico, saj si je že v odbiranju korenin, vej najrazličnejših dreves in grmičevja s soškega brega ali iz Brd predstavljal, kaj bo iz njih nastalo. Posebno veselje je imel pri pripravljanju jaslic. Pred šestimi leti je daroval umetniško izrezljane sončnice Skupnosti družin Sončnica ob njeni 20-letnici ustanovitve.
Bog mu je podaril zelo spretne roke in mnoge talente, ki jih je znal s pridom uporabljati. Bil je zelo zgovoren, prijeten sogovornik. Dobro je poznal polpreteklo zgodovino naših krajev, tudi drobne dogodke iz domačega kraja, na katerega je bil čustveno zelo navezan. Vse, tudi trpke vojne pripetljaje, je znal čudovito zabeliti z anekdotami. Imel je odličen spomin in bister je ostal do zadnjega. Nadvse je ljubil svoj narod in jezik, spoštoval pa je vse druge. Trdno je bil zakoreninjen v slovensko zemljo in ne bi je zatajil za nič na svetu.
Poslednji dom je našel v rodni vasi med vinorodnimi griči, kjer na božji njivi čaka vstajenja.
Bog naj mu bo bogat plačnik! Ženi Marici in domačim pa naj podeli ob tej boleči izgubi veliko tolažbe.
