Iz čezmejne Goriške skupni klic po dialogu in miru

Škofje Stalnega sveta CEI, iz Slovenije in Hrvaške so skupaj z mladimi molili za mir

Prejšnji teden je Gorica postala prizorišče pomembnega cerkvenega in družbenega dogodka, ki je presegel krajevne in državne meje. Na povabilo goriškega nadškofa msgr. Carla Roberta Marie Redaellija se je od 22. do 24. septembra na Goriškem sestal Stalni svet Italijanske škofovske konference (CEI), ki sicer običajno zaseda v Rimu in ki ga sestavlja šestnajst škofov, ki vodijo cerkvene regije, dvanajst predsednikov različnih komisij in pet članov predsedstva. Tokratna odločitev, da se škofje srečajo v našem obmejnem mestu, je bila več kot simbolična: Gorica je namreč prostor, kjer se srečujeta preteklost delitev in prihodnost skupnega sobivanja, obenem pa je letos na poseben način v središču dogajanja zaradi naziva (prve čezmejne) evropske prestolnice kulture.

“Vojna je poraz politike in človeštva.” Te besede, ki jih je prejšnji teden izrekel kard. Matteo Zuppi, predsednik CEI, so zazvenele kot močan moralni in duhovni opomin: izrečene v mestu, kjer je meja dolga desetletja ločevala ljudi, danes pa postaja prostor srečevanja, nosijo še posebno težo. Zuppi je s tem nakazal izhodišče in hkrati povzel osrednje sporočilo tridnevnega srečanja: le dialog, spoštovanje in skupna prizadevanja lahko preprečijo, da bi se stara in nova razhajanja sprevrgla v nasilje.

Program tridnevnega zasedanja je združeval delovne sestanke, premišljevanje in molitev ter seveda tkanje medosebnih stikov. Jutranje svete maše so potekale v različnih cerkvah dveh Goric – od sv. Ignacija na Travniku do stolnice in konkatedrale Kristusa Odrešenika v Novi Gorici – kot izraz povezanosti in čezmejnosti. Posebno težo je imelo torkovo srečanje italijanskih škofov s škofi iz Slovenije in Hrvaške, na katerem so razpravljali o izzivih krajevnih Cerkva in o posebnostih tega občutljivega obmejnega prostora.

BDENJE

Višek tridnevja pa je bilo v torek, 23. septembra, večerno večjezično molitveno bdenje za mir, ki se je zaradi muhastega vremena začelo v cerkvi sv. Marije Kraljice v svetogorski četrti, nadaljevalo pa na Trgu Evrope – skupnem trgu obeh Goric. Dogodka so se poleg številnih vernikov udeležili mladi iz Italije, Slovenije in Hrvaške, pa tudi več županov.

Goriški prvi občan Rodolfo Ziberna je poudaril, da je Goriška živ laboratorij sožitja in miru, “želimo biti pričevalci te naše izkušnje”. Župan Mestne občine Nova Gorica Samo Turel je dejal, da je sporočilo EPK “sporočilo skupnosti, ki jo danes obe Gorici predstavljata” kot “dve mesti, ki imata samo eno srce”.

Koprski škof msgr. Peter Štumpf je poudaril, da so bili v ospredju molitvenega večera mladi. “Vi, dragi mladi prijatelji, ste tisti, zaradi česar smo tu. Vi ste duhovna moč Cerkve, ki nas preko vas vabi na bdenje za mir. Bog bo slišal našo prošnjo zaradi vas. To, kar vi prosite, je vedno zelo resno. Prosite, da bi živeli, da bi živeli v miru. To je pravica vsakega človeka na tem svetu, to vi, mladi, najbolje razumete in si jemljete k srcu.” Mladim je dejal, da jim škofje iz treh držav želijo biti blizu. Spomnil se je nekdanje bodeče žice na trgu Transalpina, kjer so se ljudje nekoč zbirali, da bi srečali sorodnika, znanca. To je bil kraj velikega trpljenja. Danes pa isti prostor združuje vernike in državljane, ki skupaj kličejo k miru. Na tem mestu in v spoštovanju trpljenja drugega bomo molili skupaj in si prizadevali, da bi gradili novo prihodnost, ki bi bila spoštljiva, miroljubna in varna za vse, je dejal msgr. Štumpf. “Molitev razgrajuje sovraštvo, ruši zidove in gradi varne domove.”

Goriški zid je do nedavnega ločeval in delil, danes je to kraj miru in bratstva, je dejal goriški nadškof msgr. Redaelli. Ta trg je danes simbol dveh mest, ki s ponižnostjo in odločnostjo želita biti vzor vsem, ki doživljajo spore, ločitve in napetosti. Vojne in ideologije so prinesle nezaupanje, nerazumevanje in bolečine, “toda nismo se podali, s potrpežljivostjo in vztrajnostjo” smo iskali poti srečanja, dialoga, razumevanja, spoštovanja spomina in sprave. Vse to je omogočila Evropa, ki je želela obrniti stran in postati ozemlje miru. Tudi goriški nadškof se je zahvalil mladim, ki naj bodo še naprej pričevalci kulture miru, ter seveda kard. Zuppiju in Stalnemu svetu CEI, ki je sprejel vabilo.

Kardinal Zuppi je poudaril, da je krščanska vera klic k bratstvu brez meja, saj v nebesih ne bo ločitev, temveč edinost v različnosti. Opozoril je, da resnica vsakega človeka ni individualna last, temveč živ odnos, zato je treba prijateljstvo vedno iskati in obnavljati. Spomnil je na grozote vojn, totalitarizmov in nacionalizmov, ki so ustvarili zidove sovraštva. Jezus te zidove podira in dela iz dveh eno. Zato je treba rušiti zidove – tudi nevidne, tiste iz predsodkov, zamer in krivic – ter graditi mir na temelju odpuščanja. Brez spomina in odpuščanja ni ne pravičnosti ne miru. Kardinal je posebej molil za mir v Gazi, Ukrajini in v številnih drugih konfliktih, kjer trpijo nedolžni. Poudaril je, da je resnična “vojna” tista proti samemu sebi, proti egoizmu in želji po prevladi. Razorožiti se pomeni osvoboditi se sovraštva, maščevanja in napuha ter se odpreti ljubezni, potrpežljivosti, sočutju in spravi. In tedaj človek ne pozna več strahu. Mir se začne pri vsakem posamezniku, saj življenje pomeni sožitje in noben človek ni otok. Zuppi je – z besedami papežev Frančiška in Leona – tudi opozoril na nevarnost globalizacije brezbrižnosti in nemoči ter spodbudil kulturo srečanja in sprave. Spomin mrtvih in trpečih nas kliče k miru, ki ni zgolj premirje, temveč resnična pot človeškega sobivanja. “Mir je mogoč in se začne pri meni … Imeti moramo pogum miru.”

Vrhunec bdenja je bil slovesni podpis deklaracije oz. t. i. poziva k miru Cerkva v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem. Kardinal Zuppi kot predsednik Italijanske škofovske konference, predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Saje in – v imenu predsednika Hrvaške škofovske konference, zagrebškega nadškofa msgr. Dražena Kutleše – reški nadškof Mate Uzinić so v imenu treh narodnih Cerkva izrazili enotno stališče: Cerkev mora biti protagonist sprave in upanja. “Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne, v času, ki ga vedno bolj burijo nasilni konflikti, mi, Cerkve v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem, skupaj in na vso moč dvigamo naš klic k miru in naš poziv, da bi bila vsaka krščanska skupnost protagonist upanja, budna in dejavna pri spodbujanju in podpiranju poti sprave.” Molitev se začenja “na tem ozemlju, se širi čez vse balkanske dežele in še dlje, dokler z enim objemom ne združi Svete dežele, Ukrajine in vseh drugih območij, ki krvavijo v vojni. Ne moremo biti tiho pred dramatičnim stopnjevanjem nasilja, pred povečanjem števila nečloveških dejanj, pred uničevanjem mest in ljudstev. Krik, ki se dviga z več strani planeta, para srce, zato ga ne smemo preslišati.” Deklaracija torej odločno zavrača nasilje in vojne, hkrati pa poziva k vzgoji za nenasilje, dialog, solidarnost ter spoštovanje dostojanstva vsakega človeka.

Obenem dokument poudarja zgodovinski pomen Goriške kot stičišča kultur in kot prostora, ki lahko postane zgled za evropsko prihodnost: “Če pogledamo preko državnih meja – ki niso več meje ločevanja, ampak kraji prijateljstva in srečevanja med ljudstvi –, lahko razumemo, da se narodne kulturne in duhovne identitete danes spajajo v višji in podeljeni evropski dediščini.” Zato: “Mi, Cerkve v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem, se trudimo, da bi bile ‘hiše miru’” in da bi spodbujali “predloge vzgoje za nenasilje, pobude za sprejemanje, ki bi pomagale spremeniti strah pred drugimi v priložnosti izmenjave, trenutke molitve in dejavnosti, ki bi spodbujale kulturo srečanja, ekumenskega in medverskega dialoga, razorožitve in solidarnosti”. In še: “Mi, Cerkve v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem, se trudimo za spoštovanje dostojanstva vsake osebe od spočetja do naravne smrti; za bližino ubogim, bolnim in starejšim; za resnico in pravičnost kot temelja skupnega življenja; za versko svobodo, temeljno človeško pravico; za spravo in ozdravljenje zgodovinskih ran; za skrb za stvarstvo, za katero smo poklicani, da ga varujemo in predamo novim generacijam boljše, kot smo ga prejeli.”

S podpisom poziva so škofje dali jasno sporočilo: Evropa bo ostala verodostojna, če bo prostor miru, sprave in odprtosti. To pomeni graditi mostove, odpustiti in prositi odpuščanja ter spodbujati bratstvo onkraj zemljepisnih in političnih meja. V tem smislu je prav obmejna Gorica – nekoč simbol razdeljenosti – postala kraj, kjer se pišejo nove strani evropske zgodovine.

Molitveni večer se je sklenil s procesijo do Trga Evrope. Tam je kardinal Zuppi, ki je z velikim spoštovanjem stopil na mozaik Nove Evrope, še enkrat blagoslovil zbrane s svečkami v rokah. Petje v različnih jezikih in molitev sta ustvarila podobo skupnosti, ki resnično hrepeni po svetu brez vojn.

Dogodek na Goriškem ni bilo le obredna gesta, temveč živo pričevanje o tem, da sprava ni utopija, temveč nujnost. “Vojna je res poraz politike in človeštva”, a prav zato je klic k miru, ki se je dvignil iz obeh Goric, klic k novemu začetku, kjer so meje lahko zares prostor srečanja.