Hči stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti
“Tudi komunisti lahko delajo dobra dela” in “če jaz pridem v cerkev, se le-ta podre”, so izjave, s katerimi se spopadam zadnje čase. Prva je izjava prijatelja iz katoliških krogov, druga pa pripada znancu, ki se mi je uvodoma predstavil kot komunist. Obe izjavi sta le zrcalo predsodkov, ki jih imata ena in druga stran. Zadnja izjava je nesmiselna, ker je naša krajevna cerkev postavljena na dobrih temeljih. Povem pa tudi, da komunisti ne hodijo okrog z lopato in razbijajo škatle ter so pripravljeni pomagati. Seveda odvisno od vsakega posameznika, tako kot v Cerkvi. Za te predsodke pa je krivo predvsem neznanje. Lep primer je miselnost, ki prevladuje v Sloveniji: “Če voliš za leve, si komunist in ne maraš tistih, ki hodijo k maši”. Sama se rada pogovorim s prijatelji komunisti in nikoli nisem občutila sovraštva.
Izhajam iz katoliške družine in sem od malega vzgajana v veri. S prijatelji se večkrat nasmejimo, ko se moje dogodivščine začnejo z “Je bilo enih par duhovnikov” ali pa “Je rekel škof, da”. Včasih me zbadajo na ta račun, ampak njihovo hudomušnost sprejmem in se z njimi nasmejim. Konec koncev, to res ni najbolj navadna stvar. In kaj drugo bi se spodobilo za hčer katehistinje in stalnega diakona, kot da nadaljuje svoj študij na teologiji ali na katoliškem inštitutu. Jaz pa sem se odločila za Fakulteto za družbene vede (FDV) oziroma, kot pogosto slišim od bratov vernikov, FSPN. To navadno pride z izrazito zaničljivim prizvokom ali izdihi obupa “Pa iz tako verne družine” in “Joj, kaj ti bodo tam naredili”. In po enem letu “tam” sem še vedno živa. Na začetku ni bilo najlažje. Ko je sošolec prvi teden razložil, kako bi pobil prvo pedofile, potem pa še duhovnike, sem bila zgrožena. Takrat sem ostala tiho in razmišljala o svetlobnih letih razlike med temi nazori in ideologijo, s katero sem odraščala. Nisem vedela, kako se s tem spopasti. Mislila sem, da sem prišla na povsem nov planet. Moj strah se je nadaljeval ob predmetih, ki so zahtevali (pred) znanje zgodovine. Sama sem hodila na škofijsko gimnazijo in ob ponavljanju zgodovine na FDV se mi je včasih zdelo, da sta se v preteklosti vrteli dve zemlji. Od male šole naprej hodim k verouku in srednjo šolo sem nadaljevala na škofijski gimnaziji, pa nisem imela dovolj znanja, da se spopadem s tem. Ob pomoči prijatelja, staršev in župnika sem se v enem letu naučila več 'uporabnih' stvari o naši veri, kot v 12 letih katoliške vzgoje. Sčasoma sem se opogumila in sedaj na glas povem, da je naš župnik moj dobri prijatelj, da je moj tata stalni diakon in da vsako nedeljo grem k maši. Sedaj brez problema stopam v dialog s sodobnimi pionirčki.
Mislim, da je pomembna pomanjkljivost katoliške vzgoje ravno to, da nas ne nauči sobivati z “zunanjim” svetom. Tako se že od malega držimo zase in odraščamo v katoliških institucijah. To ne bi bila težava, če bi mladi vedeli, kako nadaljevati življenje zunaj njih. Tehnologija se spreminja in družba se spreminja z njo. Ljudem je postreženo vse več informacij in zlasti na Slovenskem se govori o krizi Cerkve in redno na dan prihajajo morebiti resnične zgodbe, ki črnijo podobo Cerkve. Ljudje vsrkavajo vsebine in želijo vedeti več, hkrati pa stvari ne razumejo in posledično nasedajo medijem. In mislim, da je to velika napaka katoliške vzgoje, saj ljudi moramo naučiti kritično razmišljati in biti pogumni. To pa lahko dosežemo tedaj, ko bodo imeli dovolj znanja. Takrat bomo lahko šli v svet in se 'spopadli' z ljudmi. Ko pa prisluhnemo še 'drugi strani', bomo ugotovili, da spopad ni potreben. In mogoče je propadanje vzporednih institucij zgolj trdna roka Očeta, ki svoje otroke prisili, da odidejo iz varnega zavetja matere Cerkve in se naučijo živeti z drugimi.
Osebno se 'na pijačah' z “levimi” kolegi veliko naučim in pogovori z njimi me obogatijo. Spoznavam, da ideologiji nista izključujoči in lahko mirno sobivata. Pomemben element obeh je socialna pravičnost, ki ima v Cerkvi dolgo zgodovino, in ne nazadnje obeležujemo leto socialne pravičnosti. Je pa res, da lahko potegnemo vzporednico tudi pri nedoslednem izvajanju nauka in mnogih napakah, ki jih je storil človek na eni in na drugi strani. Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo.
Marija Busija
Ljudi moramo naučiti kritično razmišljati
