“Glejte navzgor, glejte daleč”!
Od 31. avgusta do 2. septembra je Budimpešto preplavilo morje mladih. Kot je naš tednik že poročal prejšnji teden, je v madžarski prestolnici, mestu znamenitih mostov na Donavi, potekal deseti Genfest, shod mladih gibanja fokolarov. Udeležencu Petru Grudini iz Gorice se zahvaljujemo za pogovor o tej enkratni izkušnji.
Od kdaj si v stiku z gibanjem ognjiščarjev?
Z njimi sem se prvič srečal, ko sem bil star štiri oz. pet let. Na to pot sem stopil, ker so tam že bili moji bratje in sestra, sploh družina. Gre za odprto gibanje, v katerem sem se zelo dobro znašel. Obstajajo starostne skupine. Srečujemo se občasno. Tam se veliko pogovarjamo, razpravljamo o aktualnih temah, prebiramo odlomke Svetega pisma ali drugih besedil, nato pa skušamo nauk prenašati v vsakdanje življenje. Kdaj pa kdaj se srečujemo in pogovarjamo s pripadniki muslimanske vere, ki živijo v naši deželi, večkrat se ukvarjamo tudi s športom, še zlasti s kanujem po morju, z nogometom in izleti v gore. Glavni cilj članov gibanja je prinašati čim več dobrega svetu, da bi se svet združeval.
Tri dni si bil v Budimpešti. Tam je bilo po uradnih podatkih 12 tisoč mladih iz številnih svetovnih držav, ki so se tokrat srečali pod geslom Graditi mostove med ljudmi in narodi…
Prva dva dneva smo bili v t. i. Sport Arena, glavnem središču za tako velike dogodke. Prireditev se je začela z velikim koncertom in besedami župana, ki je poudaril, kako je pomembno, da so državljani združeni za razvoj in napredek mesta, prav tako pa tudi sveta. Tako mišljenje je zelo potrebno. Spregovorila je tudi predsednica Unesca za Madžarsko, ki je govorila o vlogi in poslanstvu Unesca pri zaščiti in ohranjanju kultur in dediščin. Pomembno je, da imajo različni narodi različne lastnosti, je dejala, pa tudi, da so povezani, saj edino ta pot vodi v dobro vseh. Veliko je bilo koncertov, koreografij in drugih spremljevalnih dogodkov. Zlasti so me nagovorila različna pričevanja najrazličnejših oseb, še predvsem iz revnejših držav, ki so govorile o odpuščanju. Fant je spregovoril o tem, kako so mu prekupčevalci mamil umorili brata; sprva je občutil grozno jezo, ko pa je slišal, da so morilce ubili drugi kriminalci, se je v svoji notranjosti čutil praznega, doumel je, da to ne vodi nikamor. Maščevanje nima smisla. Pretresljive so bile tudi zgodbe iz Egipta, kjer je nasilje povzročilo veliko zla. Zadnji dan nas je vseh 12 tisoč šlo v sprevodu do glavnega mostu; tam je vsakdo prejel kos blaga, na katerega je napisal ime, kraj, od koder prihaja, in morda še kakšno misel. Nato smo si te kose blaga izmenjavali; jaz sem prejel enega iz Brazilije. Prav tako smo imeli zadnji dan na glavnem trgu sv. Štefana, pred katedralo, slovesno mašo z nadškofom kard. Petrom Erdöjem v več kot 20 jezikih, deloma tudi v slovenščini.
Posebno sporočilo vam je poslal tudi sveti oče Benedikt XVI., nagovorila vas je tudi predsednica fokolarov Maria Voce…
Ona nam je dejala, naj “gledamo navzgor, gledamo daleč”. Ambiciozni moramo biti v uresničevanju načrta združenega sveta, saj moramo to začeti že v mladih letih. Tudi papež je podčrtal pomen takih prizadevanj za prihodnost vsega sveta. Njuna posega sta imela marsikaj skupnega.
Ognjiščarji veliko govorijo o načrtu zedinjenega sveta, o promociji bratstva v ekonomiji, politiki, komunikaciji, umetnosti itd. Kaj sploh je ta načrt?
Načrt je še v razvoju, snujejo se mednarodni načrti zlasti med mladimi, ni še pa točno določenih osnov. Gre za proces v nastajanju, konkretne sadove lahko pričakujemo v prihodnje. To je komaj začetek dobro zastavljene poti.
V Budimpešti sta bili dve tretjini udeležencev kristjanov, prisotni pa so bili tudi predstavniki drugih verstev, muslimanov, budistov itd. Kako si občutil to “pisano” druščino?
Razlike niso bile opazne, ni bilo videti, da smo med sabo različni. Med nami je bilo občutiti pravo bratstvo. Kar smo delali, smo delali skupaj.
Koliko vas je bilo iz Gorice?
Kar je meni znano, smo bili štirje. Slovencev je bilo približno 200, Italijanov 3.000; bile so tudi druge večje skupine. Bili so tudi Srbi, Albanci, Grki, Kanadčani, Avstralci, ljudje od vsepovsod.
Kaj pomeni ta izkušnja za tvoje življenje?
Najprej seveda pozitiven navdih. Domov se vrneš srečen, pozitivno naravnan, poln energije, da bi dobro živel naprej. Ob ideji združenega sveta sem sam razmišljal, da bi bilo res lepo, ko bi nam uspelo biti bolj zedinjeni že tu, kjer živimo, v zamejstvu. Zamere in delitve so res nesmiselne, nikomur ne koristijo. Za dobro vseh bodimo bolj odprti! Vsaj mladi, ki smo manj obremenjeni z ranami preteklosti.
DD
