Femicid

Na stopnicah (165)

Nedavno je svet pretresel zločin, ki se je zgodil v naši neposredni bližini: fant je ubil dekle, ker ni hotela več biti z njim. Ob tej tragediji je težko kdo ravnodušen, ampak – kot se ponavadi zgodi – je ob dogodku vodo na svoj mlin usmerilo cel kup dežurnih ideologov. Morda bolj ideologinj, ker je bil podton večinoma feminističen. Vedno znova smo slišali o “femicidu”. In od tod so sledila raznovrstna izvajanja o patriarhatu in epidemiji nasilja – oziroma odpravi nasilja (o čemer sem že pisal). Žalosti me pomanjkanje moralne higiene teh aktivistov, ki tudi tako žalosten dogodek razumejo samo kot orodje za napenjanje svojega bobna. Ker ta dogodek pač NI femicid.

Dobesedno, etimološko, gledano bi mi kdo lahko ugovarjal: femi – ženska, cid – uboj; umrla je ženska, ergo femicid. Ampak o femicidu govorimo, kadar pride do uboja zato, ker je nekdo ženska. V tem primeru pa se je uboj zgodil, ker je bil nekdo od nekoga partner – in potem ni hotel biti več; lahko bi bil tudi moški ali domača žival, za psihopatologijo morilca to ni bilo pomembno: on je hotel imeti svoje. Kakorkoli posploševati takšno očitno sprevrženo dejanje na vse moške ali na patriarhat je pač mizandrij. Nikjer ne na ideološki ne na praktični ravni ni med moškimi uveljavljeno, da se ženski, ki hoče oditi, kaj hudega stori – sploh v naši kulturi ne. Da je za nezvestobo precej strožje obravnavana, drži, a to je druga zgodba. Tudi je res, da moški večinoma precej težje prenesejo razpad zveze – in precej dlje okrevajo. A ponavadi prej kaj naredijo sebi kot njej.

Kako to, da potem vsake toliko slišimo zgodbo o moškem, ki je ubil partnerko – ne pa obratno. Kako to, da so morilci na splošno v večini moški? Cenen zaključek bi bil, da so ženske dovolj spretne, da jih ne dobijo. Izhaja pa to verjetno tudi iz naše narave: moški se v družbi vojskujejo (pretežno), so policisti in večinoma varnostniki. Moški organizem je po naravi močnejši in bolj smrtonosen. Ne samo v medsebojnih konfliktih, pač pa tudi do žensk so tako bolj nagnjeni k uporabi fizičnega nasilja. Ženske si morajo poiskati bolj prefinjene metode – in so si jih skozi vso zgodovino. Judita je Holoferna lepo napila in potem obračunala z njim. Obnese se tudi strup v čaju. Ali pa nahujskaš ljubosumnega ljubimca, da opravi tvoje delo.

Govoričenje o femicidu je problematično, saj moškega kot takega slika kot nasilno polžival – in še utemeljuje načeloma ponižujoč odnos, ki ga ima sodobna osamosvojena ženska do moških. V končni fazi preprečuje tisto, kar bi tudi v konkretnem primeru lahko morda naredil kdo od moških prijateljev žrtve – da bi namreč na nasilje odgovoril z močjo in ga tako ustavil. Da ženske v zaupanja vrednih moških prepoznajo najboljši garant svoje varnosti in brezskrbne hoje po svetu – “He for she” so krstili gibanje, ki to promovira; če se spet spomnimo stare zgodbe o medvedu in moškem sredi gozda, da je moški v večini primerov dobra obramba proti medvedu. In moški prijatelj dobra obramba proti obema.

Že vidim, kako se nabira gnev in bes: “Samo to se NE SME dogajati! Družba je dolžna to preprečiti!” To se – žal – dogaja; in družba je pri učinkovitem preprečevanju tega presneto nemočna – razen če ljudem pobere vse svoboščine in vso ustvarjalnost, če vzpostavimo svet popolnega nadzora. In še potem bo kriminalni um našel luknje v sistemu, mi pa bomo oropani vsakega dostojanstva. Ker pa se ogromno, celo večina nasilja nad ženskami zgodi v ožjem krogu, po družinah in kolektivih, se zavedam, da je govorjenje o “zaupanja vrednih moških” obdano z grenčino. Čeprav, po pravici povedano, ne morem prešteti prijateljic in znank, ki so trmarile, da v takem ali drugačnem “razbojniku” vidijo nekaj posebnega in izrednega, čeprav smo jim vsi govorili, da je z njim nekaj narobe. Res je, da smo imeli bolj pred očmi, da bo nesrečna – ne da bo pretepena ali umorjena; morda ne bi bilo slabo, da bi bili pozorni tudi na to. Iluzorno je pričakovati, da bo gangster do vseh drugih gangsterski, do tebe pa vedno in povsod samo ljubeče nežen.

Seveda je še en vidik, zakaj je treba protestirati, da ta umor ni femicid – ker se pravi femicid žal tudi danes še kako godi: precej večje število deklic kot dečkov je splavljenih ali zavrženih po rojstvu. A dejansko je večji problem kot pobijanje žensk njihova drugorazredna vloga v družbi; pokvarjen moški raje žensko podjarmi in razvrednoti ter izkoristi – zakaj bi si razbil svojega univerzalnega gospodinjskega robota? Groza me je, da je kar nekaj mislecev, ki sebe razglašajo za kristjane, obenem pa trobijo v rog raznih Andrewev Tatov in podobnih plenilcev; da konservativizem pogosto dobiva šovinistične poteze – namesto da bi “tradicionalno družino” razumel kot prostor enakosti in nežnosti, promovira nezdrave ideje podrejanja in gospodovanja. Morda pa je treba vpiti o femicidu zato, da ne opazimo, kako se iz emancipirane počasi preobražamo v pornografizirano družbo (kjer je ženska spet pripomoček, samo nekoliko drugačne vrste).