Evangeljske iskrice s ščepcem humorja
V abonmajskem programu niza gledaliških predstav Gledališče na ocvrtem gost Gregor Čušin
Svetal, skoraj “nebeški” sij se je razlival v petek, 17. oktobra 2025, po veliki dvorani župnijskega doma F. B. Sedej v Števerjanu, na drugem srečanju niza štirih gledaliških predstav Gledališče na ocvrtem. S svojo že 19 let zmeraj živo in nikdar izpeto predstavo Evangelij po Čušinu je med še zlasti v jesenskem času očarljive briške griče, posejane z vinogradi, prišel Gregor Čušin. Tudi tokrat so gledalci lepo sprejeli igralca, dramatika, režiserja in publicista, ki je s svojimi monodramami, s katerimi kroži po vsej Sloveniji (gotovo je že presegel 900 ponovitev), že večkrat obiskal dvorane na Goriškem in zmeraj doživel zelo prisrčen, topel sprejem, saj se že takoj ob prihodu na oder prikupi s svojim okrogloličnim, optimistično nasmejanim obrazom. Iz Čušinovih besed, ki jih je iz nekega intervjuja povzel Matej Pintar, organizacijski vodja Dramske družine SKPD F. B. Sedej Števerjan, smo izvedeli, “da je v gledališču počel že marsikaj, a ne more si predstavljati življenja brez Boga”, kljub temu da ima včasih z njim prav “hude prepire”. Sam verjame v veselega, smejočega se Boga, polnega ljubezni do vseh; prav ljubezen do Njega in do bližnjega bi morali v sebi gojiti vsi, ki se imamo za kristjane, pa bi bilo na svetu veliko lepše. Po Čušinovem mnenju je Bog tudi velik in privlačen govorec, saj drugače bi Jezusu ne sledile množice poslušalcev, ko jim je ure in ure govoril in jim razlagal “pisma”. Prepričan je tudi, da ima Bog velik smisel za humor. To ugotavlja vsakič, ko se sam pogleda v ogledalo (sic!). Ob svojo ne ravno vitko postavo se namreč v svojih razmišljujočih, a vselej s humorjem začinjenih monologih mnogokrat obregne s prešerno in hudomušno avtoironijo. Njegove monodrame so nasploh nadvse prikupne, prav zaradi iskrenosti in neposrednosti, ki vejeta iz njegovega razvijanja verskih vsebin. V Evangeliju po Čušinu, opirajoč se na “uradne” evangelije štirih dobro poznanih evangelistov Mateja, Marka, Luke in Janeza – pa še na kakšnega apokrifnega za nameček, saj je, po njegovih besedah, navsezadnje tudi ta njegov “apokrifen”– se Čušin “pridruži kot apostol” Jezusu in z njim prehodi njegovo triletno oznanjevanje krščanskih resnic, od srečanja s hudičem v puščavi, ko se je zli duh na vse kriplje trudil, da bi Jezus padel predenj in ga molil, pa do zadnje večerje, ki je že oznanjala Kristusovo trpljenje. Z bujno domiselnostjo in humornimi odtenki, ki prikličejo smeh na ustnice gledalcev, citira odlomke iz Sv. pisma Nove zaveze in se pri tem zaustavlja tudi pri iskrivem opisu Jezusovih čudežev. Ob navajanju zgodbe o ženski, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, a je Jezus ni obsodil, ampak je tistim, ki so jo pripeljali predenj, dejal, naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen vanjo, je Čušin nabrito vključil še Mater Marijo z velikim kamnom v rokah … Med živahno, a do Boga in vere zmeraj zelo spoštljivo pripovedjo, v kateri se sam obrača na Stvarnika včasih resno, včasih v bolj neresnem tonu – včasih mu tudi kaj očita, ker pač vsega ne razume, ali pa se pohlevno pusti poučiti – je vpletel tudi nekatere smešne dovtipe, kot tistega o duhovniku in šoferju, ki sta se skupaj znašla v nebesih. Duhovnik je opazil, da ima šofer bolj udobno namestitev in več privilegijev kot on. Zato je nejevoljen povprašal Boga za pojasnilo. Bog mu je iskreno odgovoril, da so verniki med njegovimi pridigami zmeraj zaspali, med šoferjevo vožnjo pa so vsi potniki goreče molili … Še marsikatero tako duhovito cvetko je posejal v svojem kot magnet privlačnem monološkem izvajanju, ki se konča z vrašanjem Bogu, a ostane brez odgovora … Morda nam bo ob smrti razkrito marsikaj, česar zdaj ne razumemo.
Za tiske redke, ki Gregorja Čušina ne poznajo, naj povemo, da se je rodil 11. januarja 1970 v Koroški Beli, materi Meliti in očetu Branku, slikarju, kot zadnji izmed petih otrok Čušinove družine. Po končani gimnaziji na Jesenicah se je vpisal na študij slavistike, a je kaj kmalu presedlal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), na kateri je diplomiral l. 1994. Do l. 1999 je bil član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), od tega leta do l. 2001 je bil v Prešernovem gledališču Kranj, nato pa spet v MGL do l. 2018, ko se je odločil za svoboden poklic.
Sodeloval je tudi z drugimi gledališči, pa tudi pri več filmih in televizijskih nadaljevankah. Redno se s svojimi zapisi oglaša v tedniku Družina in na Radiu Ognjišče.
Širši publiki se je gotovo najbolj priljubil s svojimi monodramami, pri katerih sam poskrbi tudi za režijo. Na Goriškem je gostoval tudi s svojo Hagado (iz l. 2003), v kateri zatrjuje “da kristjani nismo mračnjaški in utesnjeni zresnjenci mrkih obrazov, ampak veseli ljudje, sposobni sproščenega smeha”. Da je tako res, ali da bi vsaj moralo tako biti, je dokazal tudi s svojim nastopom v Števerjanu. Kot vselej so se za njegov “neresno resni” pogovor z Bogom tudi gledalci v Števerjanu zahvalili s prisrčnim ploskanjem, potem pa gotovo pokomentirali predstavo med sproščenim druženjem ob kozarčku in pečenih poslasticah.
Bralce naj spomnimo, da Gledališče na ocvrtem prireja Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana, pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete in v sodelovanju z Javnim skladom za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Svetom slovenskih organizacij in Vinoteko števerjanski griči.
Naslednje gledališko srečanje “na ocvrtem” bo v nedeljo, 9. novembra 2025, ob 17. uri, ko bo domača Dramska družina uprizorila slovito “farso” Ivana Cankarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Števerjanski gledališki zagnanci so jo l. 2022 naštudirali kot radijsko igro, zdaj pa jo bomo lahko videli v živo na odrskih deskah v režiji Patrizie Jurinčič Finžgar, ki je režijsko že podpisala marsikatero uspešnico te števerjanske dramske skupine, nenehne iskateljice novih gledaliških izzivov in izrazov.
