Dragoceni zapisi slovenskega rojaka na večeru DSI

V četrtek, 27. marca, so v Peterlinovi dvorani predstavili knjigo Razpet med dvema svetovoma, Dr. Jože Velikonja (1923–2015), ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. V 352 strani obsegajoči publikaciji je knjižničarka in raziskovalka dr. Rozina Švent zbrala zanimivo gradivo iz številnih časopisov, revij in knjig izpod peresa uglednega predstavnika politične emigracije v ZDA, povojnega profesorja na tržaških šolah, živahnega publicista in profesorja geografije na ameriških univerzah Jožeta Velikonje. Knjigo in življenje rojaka je predstavila dr. Rozina Švent, predstavitev, ki jo je vodil urednik pri GMD Marko Tavčar, pa sta obogatila prisotnost in pričevanja dveh Velikonjevih otrok, upokojene odvetnice in pripadnice ameriške zvezne policije FBI ter preiskovalke Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu Marie Velikonja ter oboista in skladatelja Petra Velikonje.

“Veseli smo bili, ko nam je dr. Rozina Švent ponudila ta tekst, saj nas na dr. Velikonjo veže lep spomin. Mnogi naši ljudje se ga s hvaležnostjo spominjajo,” je v začetku povedal Marko Tavčar in dodal, da ga je prevzelo dejstvo, da je še veliko zapisov, ki jih ne poznamo, in kako je bil Velikonja v opisih izredno natančen. Vse je dokumentiral, poznal razmere pri nas, sledil dogajanju, tudi ko je bil oddaljen, in se poglabljal v nekatere probleme, ki jih je skrbno obravnaval v spisih. Imel je zelo lep in bogat jezik, zelo natančno in tehnično izrazoslovje, je še dodal Tavčar.

Urednica knjige dr. Rozina Švent je najprej pojasnila, zakaj se je lotila tega pisanja in zbiranja zapisov o Velikonji. Prevzela jo je življenjska pot profesorja in neverjetna želja po znanju – črpal ga je z vseh področij, tako dopolnjeval svojo osnovno izobrazbo in ni mu bilo škoda nobenega časa, da je to počel. S publikacijo je hotela tudi obeležiti 100-letnico njegovega rojstva in se mu oddolžiti, saj ga je osebno spoznala in se z njim veliko pogovarjala. “Vseskozi sem ga imela za izredno odprtega prijatelja, čeprav je bila med nama velika razlika v letih. Ko se je prof. Velikonja pogovarjal s človekom, ga je postavil na enakovredno raven,” je povedala. Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Najprej prinaša izbor njegovih člankov iz obdobja 1946–2008, ki so bili objavljeni v zdomskih publikacijah po svetu in bili zaradi takratne zakonodaje v Sloveniji prepovedani oz. težje dosegljivi. Drugi del knjige vsebuje dve izbrani korespondenci. Najobsežnejša je korespondenca s prijateljem dr. Radom Lenčkom iz ZDA (izbor 39 pisem od skupno 242, ki jih hrani NUK). Sledi dopisovanje (ravno tako hranjeno v NUK) prav z dr. Rozino Švent (25 pisem), ki je takrat bila vodja Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije. 

Velikonja je tudi zelo rad potoval in ta potovanja je podrobno opisoval, med drugim je opazoval probleme v družbi, socialne, ekonomske, ekološke itd., in opozarjal nanje. Bil je daljnoviden. Opozarjal je npr. na težko in umazano industrijo (rudniki, odprti kopi), ki se je razvijala na južnem delu Jugoslavije, in se spraševal, ali koga sploh zanima, kako živijo ljudje v takih pogojih in kakšen vpliv imajo nanje. Prepotoval je tudi ZDA in povsod iskal ter dokumentiral slovensko prisotnost in korenine. To sta poudarila tudi sin Peter in hči Maria, ki sta z navzočimi delila nekaj spominov na očeta. Maria Velikonja je opisala otroštvo in najstniško družinsko življenje. Povedala je, da oče ni rad govoril o tistih kočljivih letih iz časa Jugoslavije, saj mu je bilo težko in je bilo pravzaprav tudi zelo nevarno. Udba se je namreč skrivala tudi med Slovenci v Ameriki in tudi Velikonji so večkrat zagrozili. Kot študenta sta nato zgodaj šla od doma in zato izgubila stik s slovenskim jezikom, je obžalovala Maria, ki je dejala, da se komaj danes spet približuje jeziku in globlje raziskuje družinsko zgodbo.

Dr. Rozina Švent je ob koncu še poudarila pomen celotne zapuščine Jožeta Velikonje. Korespondenca takih osebnosti, intelektualcev in rojakov, je izredno pomembna. Takrat so si med sabo veliko pisali in zato je ogromno dragocenih zapisov, ki jih je treba skrbno shraniti in posledično iz njih tudi še veliko izvedeti, saj je marsikaj neobjavljenega. Prav na primerno arhiviranje je opozarjal že prof. Velikonja, ki ga je skrbelo, ker predsedniki in odborniki društev ter organizacij razne dokumente hranijo na domu. Marsikaj se je in se bo zaradi tega izgubilo.

Med publiko Peterlinove dvorane sta sedela tudi dr. Vladimir Vremec in Maida Kodrič. Oba sta osebno poznala prof. Jožeta Velikonjo in soglasno sta potrdila, kako velik intelektualec in vzor je bil.