Juliana trail

Čez Nadižo in v divjino

10. 12. 2024

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (9)

Čeprav je bilo v Hiši Vojko lepo in bi se zjutraj z veseljem še malo valjal po udobni postelji, sem bil pokonci, še preden se je začelo daniti. Čakalo me je kar nekaj hoje, in če naj bi ujel zadnji avtobus iz Kobarida proti Novi Gorici ob treh popoldne, si daljših postankov in ležernega koraka nisem smel privoščiti. In zato, da ne bi samo brezglavo hitel, sem se odločil, da se raje bolj zgodaj odpravim na pot.

Vojku sem plačal že minuli večer, saj ni bilo nobene potrebe, da bi oba vstajala “sredi noči”. Ko sem se odpravil, tema ni bila več popolna, ampak se je že danilo. V vasi je bilo še vse tiho, le pred sosednjo hišo je bil možakar v delavskem kombinezonu že pokonci in je natovarjal lesene deske v avto.

Brez pravega zanimanja sem ga pogledal, potem pa izbuljil oči, saj sem ga kljub možatosti, ki jo je pridobil z leti, in sivim brkom, ki so nekoliko spremenili in poresnili deški obraz, kakršnega sem imel v spominu, prepoznal. “Branko!” sem spontano vesel nepričakovanega srečanja vrisknil in mu nagonsko silil roko v rokovanje, da je začel nekoliko obotavljajoče in namrgodeno slačiti delavsko rokavico, ki si jo je morda ravno nadel, skratka, ni me bil tako vesel, kot sem bil jaz njega.

A ko sem kasneje razmišljal, zakaj tako, sem ga povsem razumel. Kakšnih pet let sva bila soseda v bloku na Cankarjevi ulici v Novi Gorici. Bil sem leto ali dve starejši od njega in marsikdaj sem si ga, tihega, vase zaprtega fanta, privoščil, ga zafrkaval, česar si danes ne štejem v ponos, a kot mulc sem bil, kakršen sem pač bil, velikokrat zoprn in zatežen in žleht.

Vseeno sva na kratko poklepetala. Toliko, da mi je razložil, da zakaj bi živel v Novi Gorici, ko pa ima tu (in je z roko zaokrožil po zeleni okolici) hišo, pa da mu dela ne manjka, ker par pridnih rok vedno kdo rabi, in da se mu že malo mudi, ker mora nevemkamže narediti nevemkajže s tistim lesom. Zato ga nisem hotel več zadrževati in sem se poslovil. Res sem bil vesel, da sem ga po dolgih letih videl, pa četudi si tega veselja očitno nisva delila.

Logje sem zapustil po asfaltirani cesti, ki se je ovinkasto spuščala skozi bujno zelenje. To je z obeh strani sililo nanjo, kar je dajalo slutiti, da je v bližini ves čas na voljo veliko vode. Vedel sem, da se bližam Nadiži in kmalu jo je bilo tudi slišati, to gorsko reko, katere voda je za razliko od ostalih ledeno mrzlih gorskih rečic presenetljivo topla. Spust je trajal in trajal. In potem ko sem jo že nekaj časa poslušal, sem jo končno tudi zagledal, še prej pa most čez njo, ki sem ga prečkal.

Nadiži nekateri pripisujejo tudi zdravilnost. Če je to res, ne vem, vem pa, da sem se po kopanju v njej vedno odlično počutil. Zato sem malo postal na mostu, se s pogledom sprehodil naokrog, predvsem pa globoko v pljuča vdihoval tisti obogaten zrak, ki ga je tekoča voda oplemenitila z blagodejno svežino, ravno pravšnjo vlažnostjo, ajde, zdravilnostjo.

Avtomobila nobenega. Kot osamljeni pešec sem zgodaj zjutraj edini skrbel za promet, poosebljal promet na tistem cestnem odseku. Pa še to ne prav dolgo, saj me je rumena tablica že po nekaj ovinkih usmerila z asfalta v desno na ozko enoslednico. Naravne podlage sem bil kot vedno vesel. Zaradi bohotnega rastlinja je bilo mestoma slabo videti, kam je treba, v precejšno pomoč pa so mi bile pri tem oznake na kamnih in drevesih, ki so se mi, pa čeprav le v obliki oranžne vodoravne črte, med napredovanjem prikazovale dovolj na gosto. Res zgledna označitev. To je treba izpostaviti.

Ker teren je bil divji. Pot se je vzpenjala skozi listnati gozd, skozi divji svet, kjer so neka druga bitja bolj doma, kot smo ljudje, ki se v tem svetu načeloma nekoliko slabše znajdemo, saj smo se od njega že precej oddaljili. In ga ne razumemo več, ne znamo ga brati, saj nam je postalo veliko bolj domače gibanje po umetno ustvarjenih prostorih, podlagah in strehah iz umetnih mas, plastike, železa in betona, kjer namesto naravnih vibracij in sporočil sevajo signali napravic, brez katerih si ne znamo več predstavljati življenja in brez katerih smo kot goli, izgubljeni – tako kot bi bil sam v tistem gozdu, če bi naenkrat izginile vse oranžne črtice.

Pa vendar se mi zdi, da imam še toliko znanja in izkušenj iz preddigitalnega in mobilnega sveta, ker sem bil kot otrok, tabornik, pohodnik in popotnik vendarle kar veliko v naravi, da bi se tudi v takem primeru znašel in našel pot nazaj do civilizacije. Za kakšne novodobne mladce pa se bojim, da bi lahko tudi umrli od lakote ali žeje, le nekaj sto metrov stran od naselja, ker preprosto nimajo orodij, ker jim je narava totalna tujka in se v njej absolutno ne znajo gibati, kaj šele orientirati.

Pa saj vem, da mladi niso sami krivi za to, ampak smo mi krivi, družba je kriva, sistem, ki jih je odtujil od narave, da so manj samostojni, bolj vodljivi in odvisni. Hvala bogu pa obstajajo med njimi izjeme, ki se vračajo k naravi. Ki iščejo v njej odgovore na svoja vprašanja. Ker narava ima odgovore na vsa vprašanja, a jih ponudi le tistim, ki ji znajo prisluhniti.