Cerkev in kapitalisti
Na stopnicah (203)
Nedavno je slovenska družbena omrežja preplavilo ogorčeno zgražanje nad romarskim svetiščem na Brezjah: slovenski premier se je tam z ženo udeležil maše za otroke z rakom. V ospredje sta stopila, ko sta podarila plišasto igračko, ki jo je blagoslovil papež v Rimu. To je bilo pa preveč! “Kako prozorna predvolilna poteza!” so se razburjali marsikateri, ne samo politični nasprotniki, pač pa tudi posvečene osebe. Avantgardo pogroma je predstavljal uspešen slovenski poslovnež in znan financer desnice, ki je baje izjavil, da poslej za Brezje oz. za frančiškane iz svoje zakladnice ne da niti ficka. Če je to precej njegova osebna odločitev, pa se je nekaterim zdelo celo potrebno, da so pozivali k splošnemu bojkotu mašnih namenov za romarsko svetišče – ker duhovniki v Sloveniji še vedno načeloma živijo od mašnih namenov, precej simbolna gesta: če ne boste trobili v naš politično-ideološki rog, lahko kar pomrete od lakote. Seveda ne gre zanemariti, da so na Brezjah frančiškani, ki se jih vedno malo sumniči kolaboracije s komunisti; pač uboštvo, bratstvo in take zadeve. Ker javnost nima pojoče travice iz risanke Tofsi, da bi vedela, kaj je gospod premier resnično imel v srcu pri svojem dejanju, se ponudijo (predvolilne) špekulacije – torej obtožbe, da je vse skupaj samo predstava za volilce in da je prinašanje plišastih igračk v cerkev pač otročji teater. In seveda posledičen eksploziven odziv drugega pola javnosti, kako je možno v nekem tako prisrčnem in v sebi neoporečnem dejanju, kot je maša za otroke z rakom, videti samo politično propagando. Povejmo po pravici: tudi če je bila, je na tem mestu vik in krik desničarjev strel v lastno koleno. Ker pač je tako, da si vsi želimo normalizacije statusa Cerkve v slovenski državi; da bi bila prisotnost zastopnikov države na krščanskih dogodkih nekaj nediskutabilnega in samoumevnega, prav tako mesto Cerkve v šolstvu in javnem življenju. Zdi se, da je v tem slovenska desnica spet izgubila tekmo na domačem igrišču – vsak namreč ob tem “škandalu” lahko postavi vprašanje, zakaj podobnih stvari vsem na očeh (tudi v smislu politične propagande, če ni drugega) več ne počnejo krščanski in desničarski veljaki. A verjetno sem vas že dovolj dolgočasil z otročarijami slovenske predvolilnosti, pojdimo nazaj k zadevi iz naslova, torej k našemu mecenu. Njegova javna izjava, da bo poslej odtegnil cekinčke, ki jih je milostno naklanjal, precej kompromitira njegove darove in spominja na nekega Simona iz Svetega pisma, ki si je že v prvih časih predstavljal, da bo Cerkev plesala, kot bo on piskal, če bo dovolj plačal. Oziroma tisto, kar očita premierju, izvaja sam: torej počne tako navzven sveto, nesporno in imenitno zadevo, kot je podpiranje Cerkve, samo pod pogojem, če ta ne bo delala političnih in javnih potez, ki mu niso pogodu. Na njegovem mestu bi bilo verjetno bolje, če bi se ugriznil v jezik in tega ne bi obelodanjal. A nikakor se nočem spravljati nanj osebno, cenim namreč njegovo dejavnost tudi v političnem smislu in večinoma deluje zelo konstruktivno in modro. Razmisliti pa moramo o principu, tako na načelni ravni kot konkretno: koliko Cerkev uklanja hrbet in pleše po nareku kapitala (in tudi oblasti); koliko po nizki ceni razprodaja svoje svete skrivnosti najugodnejšemu ponudniku. Nenazadnje je eden pomembnih leitmotivov zgodovine Evrope nenehna tekma, ali bo Cerkev komandirala oblast ali pa oblast Cerkev. V slovenski državi se zaradi totalitarnega ropa premoženja v preteklosti ta zadeva še zaostruje, saj so cerkvene ustanove v nezavidljivem položaju izbire med umreti od podhranjenosti ali pa vzeti iz roke mecena, ki za to nekaj zahteva. V tem smislu je pomembna pobuda na strani mecenov: da se spomnijo tistega o levici, ki ne ve, kaj dela desnica; da se sramujejo že misli na to, da si bodo z darovi kupili vpliv v Cerkvi, ne pa da to javno zahtevajo. In morda bi si kazalo prizadevati v smeri takšne Cerkve, ki za svoje presežno poslanstvo ne bo toliko odvisna od velikašev. Pa smo spet pri sv. Frančišku.
