Celovit prikaz osebnosti Stanka Vuka
Kulturni društvi Stanko Vuk iz Mirna in Orehovelj ter Prosvetno društvo Štandrež sta že lansko leto skupno pripravili zanimiv program, posvečen našemu velikanu Francetu Prešernu. Lansko pozitivno izkušnjo sta ponovili tudi letos in se dogovorili za skupno prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Sodelovanje sosednjih vasi, ki jih je nekoč ločila meja, je vsekakor zelo koristno. Štandreško društvo goji stike tudi z društvi v Vrtojbi in Šempetru, kjer tudi večkrat nastopajo predvsem štandreški igralci.
Letos je bila prireditev posvečena 100-letnici rojstva Stanka Vuka, kulturnika iz Mirna. Proslavi sta bili 15. februarja v dvorani Gnidovčevega doma na Mirenskem Gradu in 22. februarja v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Slavnostna govornika sta bila v Mirnu dr. Vita Žerjal Pavlin, v Štandrežu pa dr. David Bandelj. Oba sta se osredotočila na življenje in ustvarjalno delo Stanka Vuka, ki se je rodil v Mirnu 12. januarja 1912. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval srednje šole v Gorici in univerzo v Benetkah, kjer je diplomiral iz političnih in diplomatskih ved. Bil je v stikih z raznimi slavisti in literati, med njimi sta bila France Bevk in Boris Pahor. Politično je pripadal krščanskim socialistom in se večkrat sestajal s somišljeniki, največkrat z Virgilom Ščekom. Leta 1940 se je poročil z Danico Tomažič. Istega leta so ga fašisti aretirali in preživel je leto dni v tržaškem zaporu. Na drugem tržaškem procesu ga je posebno sodišče obsodilo na 15 let zapora zaradi protifašističnega delovanja, vohunstva in širjenja slovenskih knjig. Iz Trsta so ga preselili v Fassano v Piemontu. Edini stik s svetom so bila pisma, ki jih je iz zapora pisal ljubljeni ženi. Ohranjenih jih je kakih 400. Kljub osami je ohranil iskreno ljubezen do žene in do materinega jezika. Po propadu Italije se je februarja 1944 lahko vrnil v Trst in se pripravljal za odhod k partizanom. Mesec kasneje so trije neznanci ustrelili njega, ženo in prijatelja, ki je bil pri njiju na obisku. Ta tragična smrt je še vedno skrivnostna. Fulvio Tomizza je o tem pisal v znanem romanu Gli sposi di via Rossetti (Mladoporočenca iz ulice Rossetti leta 1986). Na podlagi pisnih in ustnih pričevanj navaja pisatelj troje možnih krivcev: belo gardo, partizane in plavo gardo.
Vukove pesmi in črtice so zbrane v knjigi Zemlja na zahodu, Pomlad pod Krasom, Ljubezenska pisma in Pisma Darinki. Več Vukovih pesmi je uglasbil mirenski rojak, pokojni skladatelj Anton Klančič.
Na večerih v Mirnu in Štandrežu so odlomke njegovih del podali Matej Klanjšček, Cristina Marussi, Mojca Dolinšek in Marko Brajnik. S klavirskimi vložki je program povezovala Eva Dolinšek. Za pevske točke sta poskrbela vokalna skupina Chorus 97 pod vodstvom Laure Winkler Klanjšček in MePZ Štandrež pod taktirko Mojce Sirk, ki je vodila tudi združeni zbor; ta je uvodoma zapel Zdravljico. Vezne tekste je izbrala Elvira Brumat Medvešček, projekcije pa je pripravil Matija Humar. Strokovno pomoč je nudil Jože Hrovat, režijo pa Božidar Tabaj. Celotna prireditev, pod naslovom Dobro je biti doma… je celovito, v besedi, pesmi, glasbi in sliki prikazala lik in delo tega velikega Goričana.
DP
