Če pred nami ni večnosti, ima smrt zadnjo besedo

Nekje na poti smo izgubili izpred oči onstranstvo in Boga

V zadnjih mesecih precej razmišljam o tem, kako zelo se nam – tudi katoličanom – pozna, da smo nekje na poti izgubili izpred oči večnost in Boga. Epidemija, njene posledice, pa tudi poskusi njene omejitve ali – Bog daj – njenega konca, vse govori o tem, kako zelo se je moderni zahodni človek osredotočil na “tostranskost”, na ta svet.

Človeštvo je doživelo že cel kup epidemij, katastrof, vojn. Poleg tega skoraj nihče izmed nas v lastnem življenju ni brez kakšne težke izkušnje, ki mu priča o kratkosti človeškega bivanja. In ko življenje sreča svoj ekstrem (bolezen, smrt, vprašanja našega bivanja, na katera težko damo odgovor), se srečamo z dejstvom izpraznjenosti.

Ker zahodna družba Boga ne prizna in ne prizna, da je “nekaj onkraj”, zato ima v naši družbi smrt zadnjo besedo. In to je huda stvar. Če človeku, ki ima v svojem bistvu zapisano hrepenenje po Bogu, po Lepem in Dobrem, vzameš to upanje oz. mu ga ne pomagaš najti, na dolgi rok cele generacije obsodiš na krizo bivanja.

In v takšni krizi bivanja smo se znašli v teh mesecih. Ne samo zdravje, tudi gospodarstvo, politika, javno življenje, pa nakupovanje in vseh sort drugih stvari, ki so nam napolnjevale življenje, se je sesulo v prah. Seveda vse še vedno deluje, čas gre naprej, tudi morebitno prihodnjo krizo bomo nekako prebrodili.

A ostaja zoprn občutek, da je ta epidemija, čeprav ni tako huda kot marsikatera druga katastrofa v človeški zgodovini, razgalila naše pomanjkanje smisla. V tej močno razkristjanjeni družbi ima smrt pač zadnjo besedo, in zato manjka “pogled onkraj”, kar nas vodi v še večji poudarek na tem svetu.

Živimo v času brez vrednot in kriza našega obstoja ne najde nobene prave potešitve, temveč zgolj strah in občutek ujetosti. In kdo naj nas iz tega reši? Cepivo? Zdravila? Največji “bogovi” današnjega sveta, ki so seveda farmacevtska podjetja, ki na področju zdravja ljudem obljubljajo neke vrste zemeljsko večno življenje, na področju kozmetike pa nekakšno večno mladost in lepoto.

Zelo očitno postaja, da se v teh težkih trenutkih vsi – žal katoličani pogosto nismo nič boljši – zatekamo k novim malim bogovom, ki sicer ne morejo pomagati v krizi našega bivanja in občutka, da ima smrt zadnjo besedo; nam pa ti mali bogovi lahko dajo vsaj nekakšen občutek, da za trenutek potešijo to najgloblje hrepenenje v nas.

Čeprav nekateri pravijo, da je čas epidemije milostni čas, sam temu ne morem pritrditi. Preveč trpljenja, tako posredno kot neposredno povezanega, je povzročila. Kar pa še ne pomeni, da trenutni čas ne bi mogel biti tudi za kaj dober. Na primer za razmislek o tem, kako zelo minljivi smo in kako zelo utesnjeni smo, če smo osredotočeni le na ta svet.

In pri tem ne gre le za šopek lepih misli, ampak za poskus, da pri sebi obudimo v zadnjih desetletjih izgubljen poudarek na Bogu in na večnem življenju. Ko se ljudje omejimo na tostranskost, se na neki način omejimo na raven biologije in psihofizičnih procesov. Človek pa je vendar mnogo več od tega in njegov cilj ni razpad na tej zemlji, ampak življenje v večnosti.

Trenutni čas, ko se sesuvajo mali bogovi tega sveta, bi lahko bil vsakemu od nas opomin, da človeku nič ne koristi, “če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi” (Mt 16,26). Upanje na večno življenje zato ni opij za šibke, ampak resnična uresničitev človeka, ki resno vzame samega sebe in svoje življenje. Ki nase ne gleda kot na vrečo procesov in nagonov, temveč kot na krono Stvarstva, ustvarjeno za večnost.

Tudi Cerkev se zato v tem času ni najbolje izkazala. Namesto da bi ljudi spominjala, kako minljivi so, in da je samo eden, ki je resnično Neminljiv, se je zelo prilagodila svetu in na prvo mesto postavila obrambo svetnega življenja, kar je seveda pomemben poudarek, a to vendarle ni naloga Cerkve.

Naj nam bo ta čas, ko vse okrog nas nekoliko razpada, v opomin, da smo minljivi tudi sami, a da hkrati ta minljivost ni naš cilj. Katoličan v ljubezni preživlja čas na tej zemlji, okrepljen z vero v Boga in z upanjem na večno življenje. Samo tako se izognemo težki praznini, ki jo predstavlja življenje, v katerem ima smrt zadnjo besedo.