Če je Bog, je vse dovoljeno?

Pred dvema tednoma je Primorski dnevnik objavil Pirjevčevo gloso z naslovom Sveta dolžnost maščevanja. V njej se navezuje na burno dogajanje na Bližnjem vzhodu, kjer so Iranci po svečanem pokopu nekdanjega vrhovnega voditelja Alija Hameneja obljubili Američanom (predvsem njihovemu predsedniku) maščevanje. Jože Pirjevec utemeljuje svoje izvajanje s trditvijo, da je vera močnejša od nacionalizma in da je filozof Slavoj Žižek pred petimi leti pravilno razmišljal v polemiki z idejami pisatelja Dostojevskega, ko je izjavil, da ni res, da je vse dovoljeno, če Boga ni, pač pa obratno, da je vse dovoljeno, če Bog je. Izhodišče tega prispevka, kot tudi tistega izpred petih let, če se prav spomnim, je današnja napeta politična situacija na Bližnjem vzhodu, kjer islamski skrajneži v imenu vere nezadržno dvigujejo temperaturo tudi že izven svojih tako rekoč nadnacionalnih oz. verskih okvirov.

Mislim, da ima Pirjevec po svoje prav in da mu v temeljnih postavkah ni mogoče česa oporekati. Če je bila vera svojčas v rokah militantnega krščanstva in v današnjih dneh skrajnega islamskega fundamentalizma, ki ne razlikuje med vero in resnico na eni strani ter fanatizmom na drugi, lahko zelo nevarno orožje, kot pravilno trdi Pirjevec, pa z druge strani ni mogoče spodbijati idej Dostojevskega, vernega ruskega pisatelja, češ da je Boga, v katerega verjamejo junaki njegovih romanov (Bratje Karamazovi, Zločin in kazen), Boga ljubezni in usmiljenja, skratka Boga kot temelj moralnosti, nemogoče oz. absurdno enačiti z Bogom nemoralnosti, jeze, sovraštva in maščevalnosti.

V bistvu bi bilo to zanikanje Boga samega in njegovega bistva. Z drugimi besedami povedano, je trditev (Pirjevec sicer pove, da so njegove trditve “blasfemične”, če že ne sarkastične), da je vse dovoljeno, če Bog je, perverzna interpretacija skrajnežev, ki naj bi verjeli oz. nasedali absolutni resnici, resnici svojega Boga. V tem smislu bi bila teza, da je vse dovoljeno, če Bog je, dejansko nekakšen absurd, v nasprotju celo z nietzschejanskim geslom Bartolovega romana Alamut: “nič ni resnično, vse je dovoljeno”. V Bartolovem tekstu t. i. “nadčlovek” Hasan Ibn Saba preseže svojo filozofijo teologije tako, da zdvomi o obstoju samega Boga (v katerega on ne verjame več) ali ga zrelativizira, vendar množice v imenu vere v raj vseeno uspešno manevrira in manipulira za svoje politične načrte v skladu z geslom “cilj opravičuje sredstva”. On je namreč eden izmed redkih, ki je spoznal “resnico” in si zato lahko vse dovoli, ostali pa si “resnice” ne želijo ali jo celo zavračajo, ker imajo raje pravljice, ki jim slepo verjamejo.

V romanu Zločin in kazen izstopa ideja (Raskolnikov), da se ljudje delijo na “Napoleone”, ki jim je v svetu, kjer vlada brezbožni nihilizem, vse dovoljeno, in na “čredo”, za katero veljajo napisani in nenapisani moralni zakoni. Glavni junak se odloči, da spada med prve, “Napoleone” in ne med “uši” – čredo. V njegovi razdvojeni osebnosti, kjer se bijeta čustveni (dobro) in razumski del (zlo), zmaguje slednji, vendar samo začasno. Po opravljenem zločinu se v njem vse bolj in bolj prebuja vest, božja postava, morala, zavest, da ni ubil “samo” človeka, ampak tudi samega sebe. Zave se nedotakljivosti vsakega življenja. Z opravljenim zločinom je skratka prelomil moralni zakon, zasidran v njem samem. Na koncu torej prevlada morala, glas vesti, božje, “dobro”, zato dvojni umor tudi prizna in se ga kesa.

Etičen človek bi torej moral po vsej logiki svoje ravnanje podrejati nekemu splošnemu etičnemu principu, ki bi moral veljati za vsakega človeka. Zato ostaja nerešljiva uganka, zakaj se (še vedno) ubija sočloveka celo brez občutka slabe vesti in ali je res mogoče, da pri skupini fundamentalistov, ki žanje tudi v Evropi kar nekaj konsenza in čedalje bolj pridobiva moč in vpliv, prevlada samovoljno ukrepanje v imenu božje volje. Zagotovo ima za vso to agresivnost velik delež krivde napačna “zahodna” politika do držav Bližnjega vzhoda.

Katera trditev je torej bolj umestna (vse je dovoljeno, če Bog je ali če ni Boga)? Morda je še najbolj sprejemljiv odgovor na to vprašanje posredoval David Hume, ki je bil veren človek, in sicer da je edina pot, s katero pokažemo resnično spoštovanje do Boga, ta, da delujemo v skladu z moralo, ne da bi se pri tem ozirali na Boga; po drugi strani pa seveda ni možno a priori izključiti, da bi neverni posameznik ne mogel svoja dejanja podrejati svojemu (glas vesti) ali splošnemu moralnemu zakonu …