Boka Kotorska med včeraj in danes
Ljudje v Boki Kotorski ponosno poudarjajo, da so njihovim krajem štiri stoletja vladali Benečani in eno stoletje Avstrijci. Prej, vmes in potem je bila še cela vrsta drugih oblasti, vendar omenjeni sta v lepem fjordu pustili neizbrisen pečat, tako kot v preteklem stoletju (v moderni obliki) jugoslovanska. V arhitekturi, jeziku, gospodarstvu, miselnosti, pogledu na življenje, kulinariki in navadah ljudi.
Nedvomno je v zgodovini marsikaj tudi šlo v pozabo. Morda določen občutek za red in skladnost. Res je namreč, da se v Kotorju radi spominjajo, kako so njihovi predniki vse do prve svetovne vojne ob prihodu “vedno točnih” parnikov Avstrijskega Lloyda naravnavali ure, a skrb za videz mesteca in njegove okolice ni danes odraz srednjeevropske občutljivosti. Boka Kotorska je že sto let del Črne gore, ki je na Balkanu.
Ni bilo pa vedno tako. Skupnosti vzdolž vzhodne obale Jadrana niso v stoletjih omejevale državne meje. Povezanost in medsebojni vplivi so bili stalnica. Ker se hudič skriva v detajlih, velja navesti poveden zgodovinski podatek: člani črnogorske vladarske družine so v 19. stoletju s Cetinja redno hodili v opero v Trst. Parniki so zagotavljali trikrat tedensko linijsko povezavo med glavnim habsburškim pristaniščem in Kotorjem. O razvoju Boke je odločal Dunaj.
Italijani tudi v Črni gori
Pri odkrivanju vidnih ostankov te že pretekle dobe nam lahko pomaga pogled na še obstoječe avtohtone manjšinske skupnosti. V času Jugoslavije in po letu 1991 smo v časopisih vedno brali o italijanski manjšini v Sloveniji in na Hrvaškem. Točneje, o italijansko govoreči skupnosti beneške kulture v Istri in Kvarnerju. Do obuditve dotlej spečih italijansko govorečih skupnosti je ponekod prišlo v Dalmaciji (Zadru, Splitu, na Hvaru), ko so tamkajšnje družbene razmere to dopuščale. Do ustanovitve italijanske skupnosti je leta 2004, dve leti pred črnogorsko razglasitvijo neodvisnosti, prišlo tudi v Kotorju. Odtlej se sicer poredkoma, a vendar govori tudi o Italijanih v tej balkanski državici s 631.000 prebivalci. Majhna črnogorska kraljevina je zgodovinsko iskala zaščito in pomoč v povezanosti z Rusijo (“nas in Rusov je 200 milijonov”, so radi pravili), danes Podgorica, ki je že sprejela evro, pa nestrpno čaka na vstop v EU.
Dejavna “zajednica Italijana”
Ker se italijansko govoreče avtohtone skupnosti ob vzhodni jadranski obali imajo za dedinje dolgotrajne vladavine Beneške republike, predstavlja kotorska “zajednica Italijana” eno od poslednjih živih stvarnosti večstoletnega vpliva severnega na južni del Jadrana.
V skupnost je včlanjenih okrog 600 pretežno mladih izobraženih oseb, za katere je Apeninski polotok mikaven. Tudi ali predvsem zaradi tega, ker je Italija najpomembnejši gospodarski partner Črne gore.
Polovica članov je italijanskega porekla, četrtina ima v žepu italijansko državljanstvo; ostali so beneško-italijansko kulturo, ki se je tako ali drugače v Boki Kotorski ohranila do današnjih dni, prevzeli. Spomniti velja, da je bil tako na morju kot vzdolž vzhodne obale Jadrana beneški dialekt “lingua franca”, avstro-ogrska oblast ga je med drugim uporabljala v mornarici. V prejšnjem stoletju se je v Boki Kotorski, ki je bila v letih 1941-1943 z okupacijo priključena fašistični državi, pri nekaterih očitno ohranila neka čustvena vez z italijanskim polotokom.
Od nastanka dalje s skupnostjo vzdržuje odnose in jo financira tržaška Ljudska univerza, ki deli sredstva, katera Rim namenja italijanskim skupnostim v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji.
Črnogorska skupnost Italijanov je dejavna na ekonomskem področju. Lepa črnogorska obala predstavlja namreč počitniško destinacijo za mnoge domače in tuje petičneže. V nova, luksuzna turistična obmorska naselja, opremljena z vsemi udobnimi storitvami, v gradnjo katerih so investirali Arabci, Rusi, Angleži in drugi, poleti pripluje okrog 1.700 velikih jaht.
Krajevna skupnost Italijanov je bila pred leti v sodelovanju z Deželo FJK pobudnica podpisa mednarodnega dogovora o sodelovanju med kotorskim pristaniščem in skupino podjetij, ki v tržaškem pristanišču opravljajo redno zimsko vzdrževanje teh luksuznih plovil.
Italijanska skupnost je aktivna tudi na turističnem, socio-zdravstvenem in kulturnem področju. V minulih letih je v Kotorju imela v gosteh razne razstave. Z evropskimi sredstvi so bili preko Dežele FJK v Boki izpeljani izobraževalni tečaji za operaterje pomorskega transporta in načrtovalce plovil.
Ker sta Gorica in Trst odigrala pionirsko vlogo pri procesu sprejemanja “reforme Basaglia”, so psihiatri iz FJK pred leti črnogorskim kolegom predstavili svoje pomenljive izkušnje zasledovanja duševnega zdravja. V Črni gori, kjer še obstajajo umobolnice, so jim prikazali, v kolikšni meri osnovanje in delovanje socialnih zadrug pripomore k integraciji prizadetih in odpravi družbene stigme, ki je tam še zelo prisotna. Podgorica se namreč trudi zasledovati cilje, ki jih je na tem področju postavila Mednarodna organizacija za zdravstvo.
Ker je Črna gora bogata z vodnimi in drugimi obnovljivimi viri ter gozdnimi površinami, je Dežela FJK tam tudi financirala projekte v energetskem in lesnopredelovalnem sektorju. Školjkarji iz Tržaškega zaliva so tudi precej doprinesli k razvoju gojenja klapavic v Boki Kotorski; na njihovo pobudo so črnogorski školjkarji pričeli gojiti ostrige.
Z neposredno pomočjo Ljudske univerze je bilo v 12 letih v Črni gori izpeljanih kar 170 tečajev italijanskega jezika, ki so jih odrasli in otroci lahko obiskovali zastonj. Na kotorski gimnaziji je glede na zbrano študijsko smer italijanščina prisotna kot obvezni in izbirni predmet. Vsako leto v Podgorici poteka tudi dobro obiskan festival italijanske kinematografije.
V centrih Boke Kotorske so bili med drugim na pobudo italijanskih ustanov izpeljani tudi različni projekti ovrednotenja kulturnih spomenikov. Ljudska univerza plačuje davke za ohranitev nagrobnih spomenikov zgodovinskega pomena na tamkajšnjih pokopališčih. Posredniška vloga tamkajšnje italijanske skupnosti je torej pomenljiva.
In še zanimivost, ki dokazuje, da nista skrb in povezava zgolj enosmerni. V solidarnostni nabirki v pomoč prebivalstvu, ki ga je v občini Amatrice pred leti prizadel potres, je črnogorska skupnost Italijanov zbrala več kot 22 tisoč evrov. K uspehu pobude je nedvomno prispevalo dejstvo, da je Kotor leta 1979 poškodoval potres.
Kotor je pred pandemijo ogrožal množični turizem
Ob arhitekturi, zgodovini in drugih značilnostih predstavlja skupnost Italijanov v Boki Kotorski enega od stebrov tamkajšnje zgodovinske kontinuitete. Sicer je, kakopak, tudi v Črni gori na pohodu kapitalizem globalizacijskega tipa, ki zagotavlja prihodke, a tudi marsikaj briše, če ne že uničuje.
Paradoksalno doživlja Boka Kotorska v zadnjih letih isto turistično usodo kot Benetke. V računih, ki jih redno izstavlja tok časa, sta območji spet medsebojno povezani. Velikanske turistične križarke ne ogrožajo namreč le svetovno znano lagunsko mesto, ampak tudi srednjeveško dediščino mesteca, v katerega prihaja do 10 tisoč turistov dnevno. Kotor, ki ima 1300 prebivalcev, lahko istočasno sprejme štiri velikanske križarke. Zaradi navala turistov so v mestecu prisotne skoraj izključno prodajalne spominkov. Rast cen nepremičnin povzroča v njem ugašanje realnega življenja. Črnogorske oblasti je iz te donosne otopelosti prebudila le grožnja Združenih narodov, da bodo Kotor izbrisali z Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Množični turizem vzbuja pri prebivalcih mešane občutke. Izbruh pandemije bo nedvomno zaustavil ta nebrzdani turizem.
Matej Caharija
Piše Matej Caharija / Pogled na Balkan
