Bog nas ljubi take, kakršni smo, a ne želi, da bi taki tudi ostali

Ob nedeljski Božji besedi

Sončnega poletnega dne je mama po maši peljala svoje otroke na mestno plažo, da bi se igrali na mivki. Sredi vrveža je zaslišala zvonec. Bil je prodajalec, ki je prodajal sladoled na plaži. Mama je otrokom dejala, naj počakajo, ker se bo takoj vrnila. Pohitela je k prodajalcu in jih z enim očesom občasno pogledala. Kupila je sladoled in se hitro vrnila k otrokom, ki so se srečni igrali na mivki. Ko se je sklonila k njim, da bi jim dala sladoled, je opazila, da imajo v ustih mivko. Nameravala jim je dati sladoled, oni pa so imeli polna usta mivke.

Poraja se vprašanje, ali ima mama rada otroke s polnimi usti mivke. To je odvečno vprašanje. Seveda jim ima rada. Otroci z mivko v ustih niso zato nič manj njeni otroci. Čeprav ima mama rada svoje otroke tudi z mivko v ustih, ne želi, da bi taki tudi ostali. Zato jih je peljala k najbližji pipi in jim izprala usta. Zakaj? Kar jih ima rada.

Na podoben način ravna Bog z nami. Pelje nas k pipi in pravi: “Izperi umazanijo. Imam nekaj boljšega zate.” Očisti nas slabega, grešnosti, slabosti, predsodkov, zagrenjenosti in pohlepa. Ne uživamo v čiščenju in včasih si celo bolj želimo umazanije kot sladoleda. Zatrjujemo, da lahko jemo tudi pesek. Res lahko. Toda če to naredimo, izgubljamo tudi sami. Bog nas ljubi take, kakršni smo, a ne želi, da bi taki tudi ostali.

Ko so rojaki v sinagogi slišali Jezusove besede, da ga je Gospod mazilil, “da prinese blagovest ubogim” (Lk 1,18) in da ga je poslal, da slepi spregledajo, so bili jezni. Vrgli so ga iz shodnice in ga odpeljali na rob stene, da bi ga porinili čeznjo. Ali niso ljudje v Nazaretu lahko rekli: “Sem v redu tak, kakršen sem. Ni se mi treba ozirati na Boga.” Ali ne tako mislijo in govorijo tudi številni naši sodobniki?

Lahko že dolgo hodimo za Gospodom – vedno velja isto: “Ne boš napredoval, če se ne zavedaš, da moraš rasti in moraš napredovati in se spreobrniti.” Bog deluje v mojem življenju in želi v njem nadomestiti stvari z boljšim predlogom, podobno kot je mati želela umazan pesek nadomestiti z boljšim sladoledom. Največkrat pa sem prav jaz ovira za sprejem boljšega Božjega predloga. Moja vzvišenost, moja samozadostnost in moja nepripravljenost, da bi Boga prosil za pomoč in storiti to, kar on od mene pričakuje, mi preprečujejo, da bi sprejel Božji predlog in šel po njegovi poti. Vsak dan se moramo spomniti, da me Bog ljubi takega, kakršen sem, a me ne želi pustiti takega, kot sem, za vedno, temveč želi, da rastem in se poboljšam.

Zgodba za navdih in razmislek 

Nekdanji tat je v cerkvi pokleknil pred višjega sodnika. Po maši je sodnik zapuščal cerkev skupaj z duhovnikom in mu dejal: “Ali si videl, kdo je danes zjutraj pokleknil predme? Kakšen čudež milosti!” Duhovnik je odgovoril: “To je res čudež, kar je Bog storil v življenju tega človeka!” Sodnik je nato ponižno nadaljeval: “Jaz sem govoril o sebi. Ko je ta mož v ječi srečal Kristusa, je zapustil svoje krivično življenje in prejel upanje, ki ga Jezus lahko da. Zavedal se je, kako potrebuje pomoč. Toda poglejte mene. Od otroštva so me učili, da ne potrebujem nikakršne pomoči. Hodil sem v cerkev in k verouku, diplomiral sem na univerzi in postal znani sodnik. Bil sem prepričan, da zmorem sam, toda ko je danes ta mož pokleknil pred mene, me je spomnil, da sem mu tudi jaz podoben. Tudi jaz namreč kot grešnik potrebujem Božjo milost.”

Bog nas ljubi take, kakršni smo, a noče, da ostanemo taki. Če želimo napredovati na poti za Kristusom, moramo dopustiti Bogu, da nam pomaga, da se spreobrnemo.