Bazuka proti koronavirusu

Če pogledamo v svet gospodarstva in v svet (globalne) finance, ne moremo mimo ugotovitve, da smo spet tam … 15. septembra 2008. Takrat, ko je v naročju svetovne javnosti eksplodiral škandal Lehman brothers. Ko smo vsi začeli čutiti krizo, recesijo, globoko ekonomski prepad. Tako je tudi zdaj. Globalna razširitev pandemije koronavirusa in ukrepi, ki jih sprejemajo posamezne vlade za njegovo zajezitev, pomenijo močan šok za celotno gospodarstvo, ki se je moralo dobesedno zaustaviti. Vprašanje je, ali se iz prejšnje izkušnje kaj lahko naučimo in ali nam bodo prejšnje izkušnje lahko koristne.
Ozadje krize
Začnimo z osnovno ugotovitvijo. Gospodarska kriza zaradi koronavirusa ima povsem drugačen izvor v primerjavi z recesijo, ki jo je sprožil padec banke Lehman brothers. Pred 12 leti je bil krivec za največjo gospodarsko krizo v povojnem času endogen dejavnik znotraj globalnih finančnih tokov. Leta 2008 je krizo sprožil globalni finančni sistem zaradi postavk, ki so bile postopoma uvedene v letih pred padcem. Šlo je za politiko brezglavega podeljevanja kreditov na nepremičninskem trgu dolžnikom, ki niso bili plačilno sposobni. Banke niso preverjale kreditojemalcev, pomembno je bilo ustvarjati fiktivno sliko gospodarske ekspanzije. Podjetja in posamezniki so najemali kredite, ker je bilo zadolževanje poceni. Ko je postalo očitno, da so številni nepremičninski krediti neizterljivi, so banke začele ustvarjati nove finančne instrumente (oziroma finančne derivate): na finančnem trgu so začenjale ponujati pakete, v katere so “skrile” tudi neizterljive nepremičninske kredite, a jih kljub temu predstavljale za visokokakovostne naložbe. Takih finančnih derivatov je bilo v milijardnih količinah. Ko so številni imetniki nepremičninskih kreditov zaradi plačilne nesposobnosti nehali odplačevati obroke svojega kredita, se je papirnati grad, ki je bil zgrajen na teh kreditih, sesul. Največje investicijske banke so po letu 2000 trgovale večinoma s temi finančnimi derivati, zato je leta 2008 zaradi nepremičninske krize prišlo do cunamija, ki smo ga občutili še dalj časa.
Danes je slika povsem različna. Svetovno gospodarstvo si je od krize leta 2008 dejansko opomoglo. Še več. Vse do leta 2017 je vzpostavilo tudi dokaj močno rast. Šlo je za naravno konjunkturo, pa tudi za posledico nekaterih ukrepov, ki so bili sprejeti v letih po veliki finančni krizi izpred 12 let. Na obzorju pa je, po ciklični logiki in ne glede na prihod koronavirusa, bila spet nova recesivna faza. Skratka, slabše pogoje smo v globalnem gospodarstvu pričakovali. Napovedovala jih je, med drugim, ostra carinska vojna med ZDA in Kitajsko, pa tudi med ZDA in EU. Pomemben dejavnik pri ohlajevanju gospodarstva je bil tudi brexit. Na tak način smo razmišljali še pred približno 2 mesecema. A posteriori sta se obe omenjeni krizi, ki bi morali biti pravi gospodarski cezuri naše dobe, spremenili v pritlikavo prigodo v primerjavi s tem, kar nam prinaša koronavirus. Obseg njegovih učinkov bo najbrž celo presegel tistega, ki smo ga doživljali pred 12 leti.
Podobni učinki, diametralno nasprotni vzroki
Tukaj pa se postavlja pomembna razlika. Zdajšnja kriza ni posledica neumnosti, ki so jih počenjali finančniki na svetovnih trgih. Tega šoka ni bilo mogoče napovedati. In predvsem … ta šok ni udaril najprej v finančni sektor. Udaril je neposredno v gospodarstvo, v proizvodno dejavnost. Krizo danes doživljamo, ker so januarja zamrznili pomemben del kitajske proizvodnje in jo k normalnosti počasi vračajo šele v teh dneh. Krizo doživljamo, ker je italijansko in (z zamikom) evropsko gospodarstvo v mirujočem stanju in je težko napovedati, kdaj bi se lahko ponovno zagnalo. Krizo doživljamo, ker je koronavirus šele pred 10 dnevi na kolena spravil ZDA.
Tokratna kriza je udarila neposredno v realno ekonomijo, v proizvodno gospodarstvo, v dodano vrednost, ki jo ustvarja človek. Skratka, v realni sektor. Od tod se je nato “preselila na finančne trge”. Padec, ki so ga svetovne borze zabeležile pred dvema tednoma, je bil posledica globalne negotovosti in nestabilnosti zaradi stagnacije svetovne proizvodnje. Vzročno-posledična logika je v primerjavi z dogajanjem leta 2008 tokrat postavljena povsem na glavo. Takrat so finančni trgi spravili na kolena realno gospodarstvo, tokrat je šok v realnem gospodarstvu na kolena spravil tudi finančne trge.
Uporabimo bazuko
Začnimo pri monetarni politiki oziroma pri tistih ukrepih, ki so jih sprejele centralne banke. V tokratnem zapisu bomo obravnavali ukrepe centralnih bank. Pozornost bomo namenili tistim centralnim bankam, ki posebej pogojujejo ponovni zagon razmer v današnjem svetu in v našem prostoru. To sta Evropska centralna banka in ameriška centralna banka Fed.
Prva ugotovitev, ki velja predvsem za Frankfurt in New York, je ta, da so sprejeti ukrepi zelo podobni tistim izpred 12 let. Obe centralni banki sta se, v publicističnem žargonu, ponovno oborožili z “bazuko”. Pri tem pa obstaja pomembna razlika. V primerjavi z letom 2008 so ti ukrepi eksponencialno povečani, tako da bi lahko celo rekli, da gre za “protiraketno orožje” in ne več samo za bazuko.
Za kaj gre? Ameriški Federal Reserve in Evropska centralna banka sta ob prejšnji krizi (sicer z zamikom) uvedla dva pomembna prijema, ki sta tlakovala pot za izhod iz krize in za rast gospodarstva. Prvi je bilo znižanje ključnih obrestnih mer vse do njihovega izničenja. Skratka, uvedli sta nične obrestne mere. Drugo orožje je t. i. “quantitative easing” oziroma kvantitativno sproščanje. Kaj to pomeni? Gre za sodobnejšo različico tiskanja denarja. Centralna banka v tem primeru odkupi pri posameznih bankah izjemno količino obveznic posamezne države, kar pomeni močno injekcijo likvidnosti za zagon proizvodnih dejavnosti in posledično celotnega gospodarstva. Ker gre za izjemen in zelo močan ukrep, se je kvantitativnega sproščanja prejelo ime bazuka.
Različna “dvojčka”: Fed in ECB
Najprej se je tega orodja poslužila ameriška centralna banka leta 2009, le nekaj mesecev po izbruhu krize. Šlo je za politiko odkupovanja ameriških državnih obveznic vse do leta 2014, skupno v količini več tisoč milijard dolarjev. V Evropo je bazuka prišla z zamikom treh let. S politiko “whatever it takes” (naj stane karkoli) jo je v monetarni sistem evroobmočja uvedel takrat novoimenovani guverner ECB Mario Draghi. Njegova politika kvantitativnega sproščanja za evrske države je še vedno v veljavi in pomeni odkup 140 milijard evrov obveznic mesečno. Številne šibkejše države (začenši z Italijo) se morajo prav temu orodju zahvaliti, da jih v zadnjih desetih letih ni potopila finančna nedisciplina pri javnih računih (recimo visoka izpostavljenost javnega dolga oziroma prekomerna javna poraba) in na finančnih trgih (višina spreada).
Obe centralni banki sta se v tem izjemnem stanju, ki ga je s seboj prinesel koronavirus, odzvali z novo “bazuko”. Tako, ki ima še večjo ognjeno moč. Začnimo pri Evropski centralni banki: potem ko je nova guvernerka Lagardova pred nekaj tedni z neposrečeno izjavo “vloga ECB ni zniževanje spreada” razburkala finančne trge, so v Frankfurtu takoj reagirali. Najprej so razširili že obstoječi Draghijev plan kvantitativnega sproščanja (140 milijard evrov mesečno). Že v naslednjem koraku so sprejeli še nov pandemični program za odkup obveznic v višini 750 milijard evrov. Skratka, ECB bo v obdobju prihodnjih mesecev dosedanji “bazuki” dodala novo, ki naj bi po dosedanjih napovedih imela krajši rok trajanja, a naj bi bila še bolj udarna. Rok trajanja pravzaprav še ni dorečen. Iz Frankfurta so tudi že napovedali, da bi se odkup lahko nadaljeval, kolikor časa bi pač bilo to potrebno. Ta sredstva naj bi se iz ECB prelila v navadne banke, ki bodo likvidnost v obliki posojil namenile gospodarstvu.
Kaj pa ameriška centralna banka? Ukrepi so v tem primeru še bolj radikalni. V primerjavi z EU so ZDA veliko prej uspešno prestale krizo iz leta 2008. Zato je centralna banka že zdavnaj začela normalizirati svojo monetarno politiko. Zavedati se namreč moramo, da so ukrepi, kakršni so kvantitativno sproščanje ali izničenje ključne obrestne mere, anomalije. V prispodobi gre za to, da so ti ukrepi doping. Gre za injekcijo poživil atletu, ki trpi hud padec forme. A še vedno govorimo o poživilu, od katerega lahko športnik postane odvisen. V ZDA so zato postopoma začeli zmanjševati “doze” poživila. Od leta 2014 je ameriška centralna banka Fed začela zmanjševati odkupovanja obveznic v okviru kvantitativnega sproščanja, od leta 2016 pa dvigovati ključno obrestno mero. Takrat so bile obresti, kot posledica finančne krize, še na ravni ničle. Do začetka lanskega leta so nato zrasle na 2,5 odstotka, kar je bil rekord zadnjih 15 let. Ameriška centralna banka pa je morala ključno obrestno mero kmalu zatem najprej spet začeti postopoma nižati zaradi pritiska ameriškega predsednika Trumpa (bal se je, da bi visoka obrestna mera zavrla rast ZDA) in zaradi carinske vojne s Kitajsko. Ko pa je pandemija koronavirusa z vsemi stranskimi učinki zajela tudi ZDA in posebej New York, je ameriška centralna banka takoj ponovno spustila ključno obrestno mero na 0 odstotkov. Sredstva, ki jih centralna banka posoja navadnim bankam, so torej brezobrestna. Hkrati pa se je tudi ameriška centralna banka ponovno zatekla k “težkemu topništvu”, kot v krizi pred dobrimi 10 leti.
A tokrat je “težko topništvo” doseglo zares zgodovinske razsežnosti. Kvantitativno sproščanje, ki ga predvideva ameriška centralna banka, je … neomejeno. V Fed torej ne postavljajo nikakršnih omejitev na količino sredstev, ki jih bodo v obliki finančne injekcije sprostili kot pomoč ameriškemu gospodarstvu. Poskusimo biti še bolj jasni: v ameriški centralni banki so najprej napovedali, da bodo novo bazuko (nov program kvantitativnega sproščanja) opremili s 1000 milijard dolarjev vrednimi “topovi”. Ko je vrag vzel šalo tudi v ZDA, ko je število okužb in smrtnih žrtev začelo rasti in predvsem ko je gospodarstvo začelo močno zastajati, je ameriški Fed sprejel zares zgodovinsko odločitev: na voljo je dal neskončna sredstva, s katerimi bodo financirali močno prizadeto gospodarstvo. Prvič v zgodovini ta sredstva ne bodo namenjena samo odkupovanju obveznic, temveč tudi neposredno gospodarstvu oziroma podjetjem (pretežno večjim realnostim). V ta kontekst naj bi hkrati bile vključene tudi občine, ki bi postale prejemniki teh sredstev.
Monetarni in fiskalni ukrepi
Vprašanje je, kako se bodo ustvarjalci svetovnih ekonomskih politik, monetarnih in fiskalnih, odzvali na izziv, ki ga postavlja pandemija koronavirusa. Ukrepi monetarne politike so tisti, ki jih sprejemajo centralne banke in s katerimi se določa količina denarja v obtoku. Centralne banke to počenjajo s tiskanjem denarja (podoben učinek ima odkupovanje obveznic) in z določanjem ključne obrestne mere. Gre za orodji, s katerima centralne banke “od zgoraj” usmerjajo gospodarstvo. Fiskalni ukrepi pa so tisti, ki jih sprejemajo posamezne države (vlade) pri določanju gospodarskih smernic, ko gre za sestavljanje proračuna, torej za načrtovanje prihodkov in odhodkov. Najpomembnejši ukrep fiskalne politike, ki ga leto za letom določa vsaka vlada, je finančni zakon. V njem načrtuje, od kod bo prejela prihodke (poenostavljeno gre za davke), kako bo porabila sredstva (socialni transferji, storitve, ki jih ponuja država, in drugo). Razlika med odhodki in prihodki je javni primanjkljaj (v primeru, da je odhodkov več kot prihodkov) oziroma javni presežek (če je prihodkov več kot odhodkov).
Kje bodo vidni učinki?
To je najbrž najpomembnejše vprašanje glede na dejstvo, da je celoten svet na pragu zelo globoke recesije. Po ocenah finančnega velikana Goldman Sachs bodo vse večje evropske države leto 2020 sklenile z močnim gospodarskim upadom. Italijanski BDP naj bi se skrčil za 3,5 odstotka, nemški padec naj bi bil težak 2 odstotni točki, francosko gospodarstvo naj bi izgubilo skoraj odstotek, Španija pa poldrugi odstotek. Evroobmočje naj bi doživelo padec BDP v višini 1,7 odstotka. Ameriško gospodarstvo (njegova rast je bila paradni konj Trumpove prihajajoče volilne kampanje) naj bi po dosedanjih izgledih, ko koronavirusna kriza še ni dosegla viška onkraj luže, prav tako doživelo močan padec, a naj bi vseeno ostalo rahlo nad ničlo. Opozoriti je treba, da v to stanje prehajamo po obdobju, ko so vsa večja svetovna gospodarstva (z izjemo Italije) doživljala večletno stabilno rast. Šok je zato še toliko večji.
Učinki ukrepov, ki jih pripravljata centralni banki, imajo tako enotni cilj: aktivirati zavoro pri drvenju v prepad. Kolikor je pač mogoče. Likvidnostna sredstva, ki jih ECB in Fed sproščata, bodo dejansko ta zavora. Ker gospodarstvo povsem stagnira, ker posledično ni proizvodnje in so zaposleni v posameznih podjetjih prepuščeni na milost in nemilost zdajšnjih razmer, bi morala ta sredstva biti v oporo realnemu sektorju pri omejevanju posledic. Ukrepi, ki jih ponujata centralni banki, naj bi šli vzporedno z ukrepi, ki jih predstavljajo posamezne vlade. To so fiskalni ukrepi, ki zagotavljajo odloge pri plačevanju dolgov in (za podjetja in posameznike) ali dodatna sredstva za socialne blažilce, če omenjamo samo najpogostejše ukrepe.
Pomembnejši ukrepi Fed
Ukrepi likvidnostnih injekcij za gospodarski trg – 700 mld dolarjev (oziroma kolikor bo potrebno)
Podpora kreditiranju malih podjetij in porabnikov – 300 mld dolarjev
Podpora velikim delodajalcem – odobritev novih posojil
Kreditiranje občin
Dodatni poseg na trg vrednostnih papirjev
Pomembnejši ukrepi ECB
Razširjenje že obstoječega programa kvantitativnega sproščanja iz Draghijevega obdobja – 1.680 mld evrov letno
Pandemični program za odkup obveznic v višini 750 mld evrov
Omilitev kapitalskih zahtev za poslovne banke
Ekonomija in reakcije proti pandemiji / AČ

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme