Glas pisateljev zna vendarle še vedno sprožiti čut solidarnosti in človečnosti

POGOVOR – Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev

Decembra je bil za predsednika Društva slovenskih pisateljev izvoljen pesnik in pisatelj Marij Čuk. To je bilo pravzaprav nekaj zgodovinskega tako za društvo kot tudi za nas Slovence v Italiji, saj bo društvo prvič vodil nekdo iz naše srede. Z vedno zgovornim, nikoli banalnim in tudi nekoliko zbadljivim tržaškim pisateljem smo se pogovorili o poslanstvu in delovanju Društva slovenskih pisateljev ter o stanju književnosti in jezika v slovenskem prostoru.

Kateri občutki vas prevevajo ob tej novi vlogi?

Društvo slovenskih pisateljev je verjetno najpomembnejše slovensko društvo v zgodovini naroda. Spremlja ga vseskozi in usmerjalo ga je tudi v osamosvojitev in samostojnost. Že od leta 1872 je varuh in skrbnik slovenske besede, slovenske identitete ter povezuje pisatelje različnega mišljenja, izvora in opredelitev. To se pravi, da je svobodno in široko zasnovano in v njegovem delovanju je načelo svobode izražanja, svobode na vseh ravneh. Združuje torej svobodomiselne ljudi, umetnike, ki oblikujejo značaj in vizijo slovenskega naroda. Zato jemljem izvolitev kot izjemno odgovorno dejanje, ki je povezano tudi z nekaterimi pomembnimi mejniki, saj je prvič na čelu tega društva nekdo iz našega prostora, sem pa tudi jubilejni 30. predsednik društva ter naslednik velikanov slovenske in pravzaprav evropske književnosti, kot so France Bevk, Oton Župančič, Ciril Kosmač, Tone Pavček itd. Skratka velika odgovornost in velika čast. Ne vem točno, kaj me je vodilo v sprejem te naloge, mogoče malce norosti, malce naivnosti, saj sem se znašel tudi pred velikimi izzivi in problematikami, ki jih je bilo treba rešiti na čisto konkreten način, npr. vzpostaviti delovanje pisarne. Moj predhodnik Dušan Merc mi je prepustil izjemno veliko delo in dediščino, saj je konec koncev iz finančnih lukenj in teme to društvo povlekel v svetlobo, tako da je danes delovanje društva boljše, bolj zanesljivo in lahko ima svetlo prihodnost.

Je bilo torej v prvih mesecih veliko birokracije ali vam je uspelo zastaviti tudi kaj vsebinskega?

V teh treh mesecih smo ugriznili tudi v vsebinsko jabolko, toda res je bilo treba razvozlati administrativne in birokratske vozle. V pisarni so nam zmanjkale moči in je bilo treba zaposliti nove energije, na novo je bilo treba postaviti organizacijo enega največjih evropskih literarnih festivalov, tj. Vilenico, in sicer z novim organizatorjem, novi prijemi, z novimi posegi tudi v strukturo samega festivala. Skratka, veliko dela je bilo vloženega, za kar se zahvaljujem tudi sedanjemu podpredsedniku Mateju Kranjcu, ki je pripomogel, da se sedaj, ko smo stopili v pomlad, tudi pomladni dnevi društva lahko razprostirajo čez celotno leto.

Ste sicer prepoznaven tudi v osrednji Sloveniji, a vseeno je novost, da prihaja predsednik izza meje. Kako je to sprejela slovenska javnost?

Mislim, da je na tem področju problematika še močno nerazčiščena. Jasno je, da sem s svojim delovanjem bolj vpleten v osrednji slovenski prostor za razliko od političnega in družbenega angažmaja v našem prostoru, ki si prizadeva predvsem za integracijo z italijanskim prostorom, kar je normalno, ker živimo na ozemlju, kjer obstajajo določene dinamike. Jaz pa sem mnenja, da bi se morali tudi bolj integrirati v slovenski prostor, konec koncev smo pripadniki tega naroda, čeprav nas nekateri politični dejavniki naše zamejske družbe prepričujejo, da ni tako. To je jasno neresnično, ker smo veja tega velikega drevesa slovenstva, in osebno nisem nikoli delal velikih razlik npr. med našo literarno produkcijo in osrednjeslovensko, ker se mi zdi to brez smisla. Je pa tudi res, da obstaja neka centralizacija slovenskega literarnega prostora v prestolnici, kar se z mojim predsednikovanjem že spreminja. Jaz pojmujem in razumem celotno življenje tega naroda kot življenje enotnega slovenskega kulturnega prostora, to se pravi prostora brez meja, kjer ni ločnic med posameznimi vejami, ki živijo izven državnih meja. Vsi smo povezani z jezikom, nekim hotenjem, neko vsebino, ki ta narod skozi vso zgodovino, od Brižinskih spomenikov naprej, povezuje. Mislim, da je ta pojem čedalje bolj pomembno spet uveljaviti. Ni bilo torej nobenih pomislekov, ker sem Tržačan ali podobno, imel sem med drugim zelo široko podporo znotraj društva, kar je privedlo do izvolitve, tudi podporo mojemu zelo kratkemu programu, ki pa se opira na pomembne točke in cilje. Prvič, postaviti v ospredje slovenski jezik na vseh ravneh, pisatelji naj bodo seveda pri tem varuhi slovenskega jezika. Drugič, razširjanje poznavanja vseh Slovencev, tudi tistih, ki delujejo v obmejnih državah in po svetu. Tretjič, bolj učinkovito zasnovati naše delo, da bi kot nekdaj spet postalo razpoznavno in ob politiki tudi gonilna sila oz. da bi bili društvo in pisatelji v njem kritični spremljevalci in njena vest. 

Poslanstvo društva torej ostaja še zelo živo in aktualno?

Absolutno, seveda v spremenjenih okoliščinah. Ne smemo pozabiti, da se je v prostorih tega društva, in tudi na pobudo članov tega društva, pisala nova slovenska ustava, da je to društvo zaznamovalo tudi jugoslovansko družbo z nekaterimi radikalnimi odstopi, npr. z odstopom iz Društva jugoslovanskih književnikov, in tako opravilo prvi pomemben korak na poti samostojnosti. Društvo združuje najvišjo možno moralno inteligenco slovenskega naroda in sproža tiste mehanizme, ki oblikujejo vest in kritični pogled na naše delo, predvsem v časih, ko je na pohodu globalizacija in tudi neoimperializem, ki si želi razdeliti svet na neke interesne sfere. V vseh teh dejavnikih in mehanizmih je glas pisateljev tisti, ki zna vendarle še vedno sprožiti čut solidarnosti, bližine in človečnosti. V času, ko sodobni mediji in odtujevalni instrumenti, s katerimi (pretirano) razpolagajo predvsem mladi, ki so vpreženi v (nes)pametne telefone in umetno inteligenco, ki vodi v računalniško odtujenost, smo književniki neka protiutež. Ne v smislu, da bi se bojevali proti tehničnim dosežkom, ampak da se ti dosežki usmerjajo in uporabljajo v prave namene, da ostane vsem jasno, da je za to tehniko človek in da ga stroj ne nadomešča oz. da je inteligenca še vedno človeška.

Od nekdaj se ukvarjate s pisano besedo, ljubite slovensko besedo. Kakšno je stanje z jezikom danes?

Enotnost slovenskega prostora se kaže v smislu skupnega duhovnega prostora, jasno pa je, da imajo različne zemljepisne sredine Slovenije tudi specifične problematike in lastne poglede, ki naj ne bi bili navzkriž s tem idejnim izhodiščem, in sicer da duhovni pogled lahko združuje vse nas z vsemi razlikami, ki jih imamo.

Ne samo pri nas, tudi v osrednji Sloveniji je problematika z identiteto in jezikom zelo akutna in v ospredju. V tem smislu sem prepričan, da bomo tudi pri Društvu slovenskih pisateljev spet postali gonilna sila, tudi “politična”, ki bo to stanje spremenila na bolje, ter da bomo spet dobili tisti odnos do jezika, ki si ga narod ne sme privoščiti izgubiti.

Če se osredotočimo na naš prostor, je stanje nekoliko nedefinirano. Manjšinske narodne skupnosti so vedno na udaru marsikaterih zunanjih procesov, kot so npr. asimilacija, mačehovski odnos večinskega naroda, gospodarski dejavniki ipd. Kot slovenska narodna skupnost tavamo v megli in sencah, zaradi česar ne znamo opredeliti in določiti naše vloge ter statusa, ki pa je zelo jasen. Slovenska narodna skupnost (to velja za vse manjšinske narodne skupnosti) se ne more ohraniti brez manjšincev, ne more imeti tega naslova brez Slovencev. Tukaj bi bilo treba opozoriti na nekatere dejavnike. Relativizacija jezika ne vodi nikamor. Zanimivo je, da tako pojmovanje prihaja iz vrst manjšine, ki bi morala biti v prvi vrsti resnični varuh lastnega jezika ne le kot sporazumevalnega sredstva, ampak jezika kot identifikacijskega elementa, ki vsakega človeka znotraj manjšine opredeljuje kot Slovenca. To ne pomeni zapiranja v neko lupino, ampak imeti zavest o samem sebi. Mislim, da je naša usmeritev precej zavozila in ni na ravni zgodovinskega, narodnega in moralnega izziva oz. poti, ki je to manjšino vodila vse do danes. Tudi puhlica, da se mora manjšina odpirati, je nesmiselna. Manjšina je že sama po sebi odprta, saj ne more biti drugače, in to na vseh ravneh. Manjšini bi se morala odpreti večina, ta bi morala pokazati interes in zanimanje za zelo bogato življenje naše narodne skupnosti, toda tega ne izkazuje. Še vedno se obnaša zelo pokroviteljsko in pietetno, mi pa tega ne potrebujemo. Mislim, da so te relacije v obmejnem prostoru bistvenega pomena. Manjšina ne sme izgubljati svoje jezikovne identitete, večina bi se morala odpreti, kar pomeni, da vsakdo, tudi če ga ne govori, razume jezik soseda. Zaenkrat, in bojim se, da še dolgo, se to ne bo spremenilo. Mi bomo še vedno obvladali oba jezika in druga stran “tega planeta” ne bo spoznala, da bi se na tem večjezičnem in večkulturnem področju morala potruditi in narediti nekaj korakov, da razume in osvoji to stvarnost. Če bi na globalni ravni vsi sledili tem premisam, sporov ne bi bilo, ker bi se bolje razumeli. Prav z usvajanjem jezikovnih značilnosti soseda bi videli, da ta jezik ni nevaren za drugega, ampak je, kot radi pravimo, obogatitev.