Po goriških in novogoriških ulicah je vzcvetela kultura

GORICA IN NOVA GORICA – Barvit sprevod

Da bo praznik od odprtju prve čezmejne Evropske prestolnice kulture veliki uspeh, je bilo v soboto, 8. februarja, očitno že v jutranjih urah. Pred 10. uro je na začetku Korza Italije že stala množica, ki je nestrpno čakala na začetek čezmejnega sprevoda Od postaje do postaje. Med množico je bilo tudi nekaj takih, ki so kritično iskali pomanjkljivosti v organizaciji, morebitne napake odločevalcev ali se skeptično spraševali, kaj bo po letu 2025 – take najdemo vedno povsod –, večina udeležencev in gledalcev pa je uživala v sončnem jutru, ki je bilo Gorici in Novi Gorici podarjeno ob tako pomembnem dnevu.

Ogromno prisotnih je mimoidočim v sprevodu mahalo s turkiznimi zastavitvami in logotipom GO! 2025, na glavah pa so nosili bele kape. Bilo jih je res veliko, saj so vzgojiteljice, učiteljice in profesorice vseh otroških vrtcev, osnovnih šol in nižje srednje šole Večstopenjske šole Gorica peljale učence na zgodovinski dogodek, ki bo najmlajšim tako ali drugače ostal v neizbrisnem spominu.

Sprevod, ki se je v dopoldanskih urah odvijal v Gorici, popoldne pa v Novi Gorici, je z nastopi raznoraznih skupin predstavil bogato kulturno dediščino in razvejano delovanje posebej neprofitnih društev na kulturnem področju. Pravi protagonisti celotnega uličnega dogajanja so bili člani različnih pihalnih orkestrov, ki so vse od začetka Korza Italija v Gorici do zaključnega nastopa med Bevkovim in Kardeljevim trgom v Novi Gorici korakali in plemenitili vsak trenutek dolge praznične parade. Sprevod je odprl čezmejni pihalni orkester Gong Orchestra, v Gorici pa so zazvenela tudi pihala, trobila in tolkala doberdobskega Pihalnega orkestra Kras in godbe iz Krmina, oba pod taktirko dirigenta in skladatelja Patricka Quaggiata. Do Travnika, kjer je bilo glavno prizorišče dogajanja v Gorici (klikni in preberi več o tem), je množico vodil združeni orkester slovenske in italijanske policije. V Novi Gorici je nastopil združeni pihalni orkester z 200 inštrumentalisti iz Nove Gorice, Prvačine, Vogrskega, Tržiča, Ronk in Turjaka.

Po Korzu Italije in Verdijevem korzu so na različnih lokacijah zaplesali člani folklornih skupin, kot so slovenska skupina Stu Ledi, goriški Danzerini di Lucinico in skupina Santa Gorizia. Parada na italijanskem delu pa se ni osredotočila le na Goriško, temveč je prisotnim razkazala tudi širše območje. Kot so se in se še vedno številni projekti v sklopu uradnega in spremljevalnih programov GO! 2025 odvijajo tako v Novi Gorici in Gorici kot na širšem deželnem ali državnem območju, tako so bili v odprtje na italijanski strani vključeni tudi drugi zanimivi okoliški kraji. Nastopili so metalci zastav iz Palmanove, blumarji iz Črnega vrha v Benečiji, lipe bile maškare iz Rezije ter pustarji iz Ruonaca in Marsina.

V popoldanskih urah, po dogodku na Travniku, je sprevod vodil mimo Škabrijelove ulice in z vstopom na Erjavčevo ulico prečkal državno mejo. Pod mejnim prehodom, ki še danes stoji na omenjeni lokaciji, se je spet zbrala ogromna množica ljudi, Slovencev in Italijanov, iz ene in druge države. Natanko tam, kjer je nekoč stal zid med Gorico in Novo Gorico, sem se ustavila, se obrnila proti množici in posnela fotografijo. Za trenutek mi je zastal dih in podzavest mi je pred oči postavila fotografije množice ljudi, ki je na mejnih prehodih leta 2007 praznovala vstop Slovenije v schengensko območje, in spomine 8-letne deklice, ki takrat ni točno razumela, kaj praznuje med Jamljami in Brestovico. “Kaj vse se je od takrat zgodilo,” sem pomislila.

Kjer so pred 18 leti dokončno odstranili zapreke, so plesalke na svili simbolično združile mesti ter uvedle novogoriški del sprevoda, ki je bil posebej plesno obarvan. Na Erjavčevi ulici so nastopili kotalkarice in skejterji, plesalke in plesalci, navijačice, akrobati in mažoretke, v glavnem ob spremljavi v živo izvedene glasbe združenega pihalnega orkestra ali pevcev goriških zborov.

Slovenski zbori so se množično predstavili tudi na mogočnem stopnišču Eda centra, kjer je združeni pevski zbor v sestavi pevcev iz Nove Gorice in okolice zapel zimzeleno Dan ljubezni. Parada pa je bila tudi v Novi Gorici folklorno obarvana; v narodnih nošah so zaplesali člani goriških folklornih skupin, za njimi pa folkloristi in glasbeniki tako srbskega kot makedonskega društva iz Nove Gorice.

Sprevod je torej dobesedno povezal obe mesti, ogromna množica udeležencev je nekdanji mejni prehod prečkala ob glasbi pihanih orkestrov in s plesnimi koraki. Da sta bili v soboto, 8. februarja 2025, Gorica in Nova Gorica res združeni, pa sem ozavestila šele zvečer, ko sem se po Erjavčevi in Škabrijelovi ulici vračala proti domu in po poti srečala ljudi, Slovence in Italijane, ki so hodili eni proti Travniku v Gorici, drugi proti skupnemu Trgu Evrope/Transalpini, tretji pa proti novogoriškemu travniku – Trgu Edvarda Kardelja. Prvič sem imela občutek, da ste mesti res zaživeli skupaj in da so se vsi počutili doma tako na eni kot na drugi strani.

Ganilo me je, ko sem naslednji dan videla objavo nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, v kateri je opisoval isto situacijo ter povedal, da mu je podobne občutke zaupal tudi predsednik Sergio Mattarella. “Take reči se ne zgodijo čez noč – vztrajnost in pogum sta bogato poplačana,” je zapisal Pahor. Verjamem, da je tudi prijateljski odnos med predsednikom tako ali drugače botroval k uresničitvi tako ambicioznega projekta, kot je prva čezmejna Evropska prestolnica kulture. Kaj pa bo od tega nastalo v prihodnje?