Lepi Luigi je junak
Na stopnicah (170)
Junaki in heroji so vedno bili kralji naslovnic. Nemočni ljudje so se ozirali nanje v občudovanju – njihove zgodbe maščevanja so bile vir upanja, da bo zadoščeno pravici. Mit pravičnega maščevalca je eno glavnih gonil amerikanske filmske industrije. Če je še tako okrutno, pretirano nasilno in s psihopatskim zanosom – ko se naš izbranec znese nad “hudobnežem”, nas preplavi vir zadovoljstva. Pravica je zmagala! Nori znanstvenik je ustavljen, morilec je obležal v mlaki krvi, pošast se je zgrudila v trzajočo žolco, šef pokvarjene korporacije je za zapahi …
Kaj pa, ko se to zgodi v resničnosti? Ko med nami nekdo vzame pravico v svoje roke? Ko razsrjeni oče ustreli posiljevalca svoje hčere? Ko se trije mladostniki znesejo nad pedofilom? Ko lokalci obračunajo z bando neobrzdanih Romov? Ko nekdo umori direktorja izkoriščevalske zdravstvene zavarovalnice, ki je na tisoče ljudi olupila denarja, potem pa jih pustila umreti …
Zadnjega od primerov se morda še spominjate, zatresel je ameriško javnost precej pred kratkim. Presenetljiv je bil odziv javnosti, predvsem na spletu – takoj je postal skorajda narodni junak. Morda tudi po zaslugi tega, da je bil daleč od stereotipne podobe zločinca: urejen, izobražen … in predvsem privlačen. Da je nekako v javni debati vedno znova priplavalo na plan, da je tako “lep”, je pač morbidno. Sploh ne, da je heroj, ki je naredil morda na neki način pravično stvar, ampak pač dobro izgleda. Nekako v stilu Ameriškega Psiha ali pa 50 odtenkov. Kaže na silno površnost ljudskega okusa – kot so tudi za enega od preteklih slovenskih predsednikov baje mnogi volili, ker je bil lep. Da ne bom zmerjal samo drugih: kar zamerim si, kako včasih lepim damam tudi sam dam neokusno veliko “popusta” pri ostalih njihovih razsežnostih; ampak recimo, da se še pravočasno zavem zablode in ognem katastrofe. Saj ne, da bi tekale za mano!
Ampak pustimo to; misliti mi je dalo, kako so bili ljudje razklani med po eni strani zagovarjanjem morilca, ki je vzel pravico v svoje roke, in po drugi strani redom prava, v katerem morajo biti morilci pač kaznovani. Kako ga je veliko ljudi imelo bolj za heroja kot morilca. Če zanemarimo dejstvo, da imajo očitno ljudje izjemno oprane možgane od akcijskih filmov, v katerih se take stvari redno dogajajo, opažam dve strašljivi razsežnosti: po eni strani, da ljudje očitno tako malo verjamejo v vladavino prava, da se jim zdi upravičeno, ko nekdo na tak način vzame pravico v svoje roke. Da se čutijo nemočne, da bi se za pravičnost poskrbelo v okviru družbe in njenih sredstev, in so zato čisto zadovoljni, če nekdo (tudi v njihovem imenu) naredi tako “bližnjico”. Da je torej družbena podpora državnim ustanovam pravice, kot sta policija in sodišče, na trhlih nogah. In po drugi strani, da se jim zdi prav in normalno tako jemati pravico v svoje roke, na zlo odgovoriti še z večjim zlom in to kot posameznik. V čelo družbi tako rekoč. Ker smo si v družbi omislili policijo in (kazensko) sodstvo ravno z namenom, da to (nevarno in umazano) nalogo prenesemo nanje – da presežemo mentaliteto linča. Da z zločinci torej ne obračunava pobesnela množica ali kakšen “nori Maks”, ampak utečen sistem; sistem, ki se bo odzval odmerjeno, enakopravno, pravično. Ki bo preprečil znašanje (ki je v obupu žalovanja pač nekaj razumljivega). Ki bo morda zločincu omogočil, da se pokesa, pokori, spreobrne, poboljša. Ki bo v njem mogel videti najprej (so)človeka. Ali morda celo pretežno žrtev razmer in ideologije. In ki se seveda ne bo oziral na to, če je lep.
Mentaliteta herojev ima v naši civilizaciji že globoke korenine; v medijih se je vedno dobro prodajala. Zgodovinski heroji so v nasprotju s tem ponavadi končali precej slabo. To ni samo mračna poteza usode; mislim, da je to logično. Ker je ideja heroja nevarna blodnja. Krivici se moramo postaviti po robu ne eden sam, pač pa kot skupnost – in po možnosti z nenasilnimi, konstruktivnimi sredstvi. Drugače se nam hitro zgodi, da ustvarimo samo še večjo krivico.
