“Raziskovanje v antropologiji je osebno in dolgoletno potapljanje v druge življenjske in družbene svetove”

Spoznala sem Nastjo Slavec. Zelo navdušena je nad svojim raziskovalnim delom. Preučuje baskovski jezik in kulturo in ne samo to ter zelo podkovano razmišlja o dinamikah govorcev manjšinskih jezikov. Kot mlada raziskovalka deluje na ljubljanskem Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, kjer pripravlja doktorsko disertacijo iz socialne in kulturne antropologije. Z Nastjo, ki je doma iz Mačkolj v občini Dolina, se sproščeno pogovarjava neko nedeljo, približno tri ure – čas mineva zelo hitro – v kavarni v tržaškem mestnem središču. Nastjini vedoželjnost in empatija me navdihujeta. Pogovor s to mlado izobraženo žensko je zame krasna intelektualna izkušnja.

Na Univerzi v Trstu si diplomirala iz fizike, nato pa na Univerzi v Ljubljani magistrirala iz socialne in kulturne antropologije. Zakaj si se odločila za ta prehod?

Po diplomi iz fizike sem kolebala med tem, ali naj se vpišem na magistrski študij astrofizike in kozmologije ali naj grem na antropologijo. Od nekdaj sem imela veliko različnih zanimanj in ne verjamem v delitev med humanistiko in naravoslovjem, ki ustvarja nepotrebne ločnice in hierarhije. Fizika – predvsem razmišljanje o vesolju – mi je bila všeč, obenem pa sem pogrešala večji stik z realnostjo vsakodnevnega življenja. Poleg tega je k odločitvi za študij antropologije prispevala želja, da bi se tudi študijsko ukvarjala z manjšinami in manjšinskimi jeziki, ker sem zaradi svoje osebne izkušnje veliko razmišljala o teh temah. Po navadi se ljudje čudijo, ko izvejo, da sem študirala fiziko, ker velja za težek študij, moram pa reči, da bolj ko se poglabljam v antropologijo, bolj se mi zdi, da je po svoje napornejša od fizike. Pri fiziki res potrebuješ precejšnjo mero matematično-logične inteligence, a te antropologija sili k stalni samorefleksiji, recimo že o tem, kako se sploh približati raznolikosti človeških izkušenj.

Kako pravzaprav poteka raziskovanje v antropologiji?

Za antropologijo je značilno etnografsko terensko raziskovanje, ki zahteva vstopanje v vsakodnevno življenje ljudi, med katerimi opravljamo raziskavo. Gre za osebno in dolgotrajno potapljanje v druge življenjske in družbene svetove, iz katerih se moramo nato znati tudi oddaljiti tako, da lahko o njih reflektiramo. Po eni strani moramo antropologi torej ustvariti zaupen, bližnji odnos z ljudmi, med katerimi raziskujemo, po drugi strani pa tudi vzpostaviti pravo perspektivo za analizo vsega, kar smo opazovali in doživeli na terenu, da lahko v etnografskem gradivu prepoznavamo vzorce, ki spremljajo življenja ljudi.

Za svojo magistrsko nalogo si raziskovala na Irskem. Zanjo si dobila več nagrad: Nahtigalovo nagrado Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, nagrado SLORI-ja in tudi nagrado Evropske zveze državnih jezikovnih inštitutov EFNIL za najboljše magistrsko delo v Evropi na področju rabe jezika, jezikovne politike in večjezičnosti. O čem si pisala v magistrski nalogi?

Za magistrsko nalogo sem raziskovala med govorci irščine na polotoku Corca Dhuibhne (v angleščini Dingle) na zahodni irski obali, enemu izmed redkih območij, kjer se je irščina ohranila kot vsakdanji pogovorni jezik. Čeprav je irščina ob angleščini uradni jezik Republike Irske, jo dejansko govori le 2% prebivalstva. Mene pa je zanimalo to, kako se ti, ki irščino govorijo kot svoj prvi jezik, znajdejo v tej kompleksni in pravzaprav protislovni situaciji, ko njihov jezik velja za pomemben nacionalni simbol, obenem pa gre za manjšinski jezik, ki ga tudi v Corca Dhuibhnu izpodriva angleščina. Opazila sem, da je govorjenje irščine kljub ponosu, da ohranjajo narodno dediščino, za govorce pogosto vir nelagodja in sramu, predvsem ker se jo je dolgo povezovalo z ruralno zaostalostjo.

Čemu pa se posvečaš sedaj v svojem doktoratu?

Za doktorat sem se odločila, da bom opravljala etnografsko terensko delo v mestu Pamplona oziroma Iruñea, kot se imenuje v baskovščini, v severni Španiji. Pri tem sem po eni strani nadaljevala z usmeritvijo, ki sem jo ubrala že pri magistrski nalogi, torej z raziskovanjem med govorci manjšinskih jezikov, obenem pa je doktorat seveda zastavljen veliko širše in bolj poglobljeno. Srečo sem imela, da sem lahko na terenu v Irunji preživela kar 18 mesecev in se tako res vživela v tamkajšnjo baskovsko skupnost. Pred tem in za tem pa sem opravila tudi nekaj večtedenskih obiskov. V glavnem se v disertaciji ukvarjam z analizo kompleksnih soodvisnosti med jezikom, subjektiviteto (osebno, intimno, čustva…) ter širšim družbenim in političnim kontekstom. Zanimajo me izkušnje ljudi, ki si v Pamploni prizadevajo za “življenje v baskovščini”, kot sami pravijo. Do njih sem pristopila na več načinov: z vključevanjem v različna baskovska društva in v njihovo zelo angažirano družbeno delovanje in jezikovni aktivizem ter tudi preko sodelovanja v plesnih skupinah, ki se ukvarjajo z baskovskim tradicionalnim plesom. Ples, ki me tudi osebno veseli, je skupaj z učenjem baskovščine predstavljal mojo vstopno točko v baskovski svet. Po skoraj štirih letih raziskovanja pa sem sedaj v procesu pisanja svoje disertacije.

Kakšna je situacija baskovskega jezika v Pamploni-Irunji?

Najprej moram poudariti, da se Iruñea ne nahaja v španski avtonomni deželi País Vasco oziroma Euskadi, temveč v deželi Navarri. Pogosto se zgodi, da ljudje Baske enačijo le z deželo País Vasco-Euskadi, medtem ko območje, kjer je baskovski jezik zgodovinsko prisoten, zajema tudi deželo Navarro ter nekaj pokrajin v Franciji. Medtem ko so v deželi País Vasco-Euskadi jezikovne politike v glavnem naklonjene baskovščini – večina otrok se tam na primer šola v baskovščini – v Navarri ni tako. Baski si tu že več let prizadevajo, da bi bila baskovščina priznana kot uradni jezik po vsej deželi in ne le na njenem severu, kjer se sicer baskovščina najbolj govori. Tekom 20. stoletja, v času diktature Francisca Franca, je baskovščina skoraj izginila iz Pamplone, v zadnjih štiridesetih letih pa je prišlo do preobrata in danes v mestu, ki ima približno toliko prebivalcev kot Trst, okrog 13% prebivalstva govori baskovščino, še drugih 11% pa ima delno ali pasivno znanje jezika. V glavnem gre za t.i. nove govorce, to je za ljudi, ki se jezika niso naučili doma, temveč v šoli ali kot odrasli. Baski v Pamploni vlagajo veliko truda v ustvarjanje prostorov in priložnosti za uporabo baskovščine. To, kar imajo, so dosegli sami z veliko skupnostno iniciativo. Baskovske šole so na primer v 60. letih prejšnjega stoletja nastale kot neregulirane zadruge, šele v 80. letih so dobili prve javne šole v baskovskem jeziku.

Kakšna je tvoja izkušnja z učenjem baskovščine?

Ko sem prišla v Pamplono, sem že tekoče govorila špansko, baskovščino pa sem se začela učiti na terenu z obiskovanjem euskaltegija, to je šole baskovskega jezika za odrasle. Tečajniki smo imeli lekcije štirikrat tedensko po dve uri in učitelji so se z nami od prvega dne pogovarjali le v baskovščini. Poudarek namreč ni bil na pasivnem usvajanju jezikovnega znanja, temveč na ustvarjanju aktivnih govorcev, ki bi baskovščino lahko čimbolj suvereno uporabljali v vsakodnevnem življenju. Naj omenim, da baskovščina ni indoevropski jezik, ima zelo kompleksen slovnični sistem s šestnajstimi skloni in glagoli, ki se spregajo ne le glede na osebek, temveč tudi glede na predmet v stavku; njegovo besedišče pa nima skoraj nič skupnega z drugimi evropskimi jeziki. Kljub temu pa od svojih učiteljev in baskovskih znancev nisem nikoli slišala pripomb o tem, da je baskovščina težek jezik – prej nasprotno, prizadevajo si, da bi ljudi spodbudili in opolnomočili pri učenju in govorjenju jezika. Vzdušje v euskaltegiju je bilo vedno prijetno, med tečajniki pa so bili ljudje različnih profilov – upokojenci, odrasli, ki imajo otroke v baskovskih šolah ali baskovsko govoreče partnerje, mladi, ki želijo pridobiti potrdila o znanju jezika za službo in hodijo na tečaje ob 7. zjutraj preden gredo na delo… Jaz sem se od vsega začetka trudila govoriti baskovsko s svojimi znanci in sogovorniki. Nisem hotela, da bi zaradi mene vedno preklapljali v španščino, kar bi oviralo moje vraščanje v baskovsko okolje. Hvaležna sem ljudem, ki so bili z mano zelo potrpežljivi in prilagodili svoj govor mojim začetniškim sporazumevalnim sposobnostim. Na tak način sem hitro napredovala in po enem letu sem lahko opravljala intervjuje za svojo raziskavo v baskovščini.

Kaj bi izpostavila o svoji izkušnji bivanja med Baski?

Težko izpostavim samo en vidik, snovi je za več kot eno disertacijo. Verjetno pa me je najbolj prevzel baskovski aktivistični duh. Zelo razširjen je čut delovanja za skupnost. Sicer pravijo, da bojeviti zanos, ki je vzniknil ob koncu Francove diktature v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo do t. i. baskovskega preporoda, v zadnjih letih upada, in zdaj baskovska družba išče nove razvojne možnosti in načine delovanja. Kljub temu ostajajo Baski nadpovprečno angažirani. Shodi in druge pobude za jezik so v Irunji zelo pogoste. Nekoč sem se s prijateljicama pogovarjala o problemu slovenskih jasli v Trstu in sta takoj vzkliknili, da gre za preprosto, hvaležno temo, okrog katere bi se lahko ljudje zedinili in organizirali demonstracijo. Zanje je tak način nastopanja skorajda samoumeven.

Po katerih primerih dobre prakse, ki si jih spoznala med svojim raziskovanjem, bi se lahko zgledovali v naši skupnosti?

Ogromno jih je. Mene posebej navdušujejo pobude, ki ljudi spodbujajo k ozaveščanju in spreminjanju lastnih jezikovnih navad in prepričanj. Taka je na primer Euskaraldia, množični socialni in jezikovni eksperiment, ki od leta 2018 poteka vsaki dve leti za enajst dni, med katerimi se sodelujoči zavežejo posebnemu izzivu: prvo besedo bodo vedno izrekli v baskovščini in pogovor, dokler bo mogoče, nadaljevali v tem jeziku v vseh vsakodnevnih situacijah – tudi v tistih, v katerih  ga navadno ne bi uporabljali, na primer med nakupi, v odnosu z javno upravo ali z ljudmi, ki jezik slabo obvladajo ali se ga šele učijo. Pred Euskaraldio so na baskovskem radiu oddaje o tem, kako lahko ljudje z različnim jezikovnim znanjem samozavestno in obenem vključujoče uporabljajo baskovščino v raznih govornih položajih. Udeleženci med trajanjem akcije nosijo posebne značke, nekateri trgovski in gostinski obrati, v katerih govorijo baskovsko, pa imajo izobešene napise, s katerimi stranke obveščajo, da lahko uporabljajo ta jezik. Euskaraldia opolnomoča govorce baskovščine, ki odkrivajo, da je v njihovem okolju več ljudi naklonjenih jeziku, kot so predvidevali. Ko doma pripovedujem o tem, opažam, da je številnim nelagodno ob misli, da bi na primer v Trstu nagovarjali ljudi v slovenščini, in da si včasih sploh ne morejo predstavljati, da bi lahko italijanske prijatelje ali sorodnike spodbudili h govorjenju slovenščine. Ti občutki jezikovne manjvrednosti, celo strahu, nas zavirajo. Če bi zmogli več in bolj asertivno govoriti slovenščino v različnih okoliščinah, bi tudi drugim omogočili, da jo slišijo in se ji približajo. Naš nastop je pri tem ključen; znebiti bi se morali prepričanja, da smo vsiljivi, če skušamo uporabljati slovenski jezik – nasprotno, kot dokazujejo uspehi baskovskega jezikovnega aktivizma, je manjšinski jezik lahko sredstvo vključevanja in povezovanja. Na podlagi svoje raziskovalne izkušnje v Irunji pa opažam, kako je za preseganje omejujočih oblik mišljenja in delovanja, ki koreninijo v težkih zgodovinskih izkušnjah, potrebno sinergično in premišljeno ukrepanje na več ravneh.