Na stopnicah (13)
Knjiga izgovorov
“Pridite k meni vsi …” navaja znanec Sveto pismo in se zgraža, da država zahteva pogoj PCT (zeleno potrdilo) za obisk bogoslužja. Spodbudim ga k branju celega odlomka v Mt 11, ne le ene vrstice. Priznam, spodbudim iz navade, še preden odlomek sam preberem. In ko se potem poglobim v branje, sem res osupel, kako točno in poglobljeno osvetli ta problem, z ozadjem vred.
Spodbudim iz navade, pravim, ker se to dogaja vedno znova: citati Svetega pisma za podlago lastnim izmislekom. Obrnjeni v vse mogoče in nemogoče smeri. Zato sem res že kar vajen, da bo širše sobesedilo nekega navedka samo najbolje odgovorilo tistemu, ki ga nespametno navaja. Pa ne gre le za Sveto pismo, pogosto opažam, da je tako s celotnim našim verovanjem: namesto da bi za nas pomenilo, da bi v miselni ponižnosti prisluhnili, kaj Bog razodeva človeku za njegovo rešitev, kako pa lahko razumem položaj z vidika Duha, bolj ali manj očitno podtikamo lastne izmišljotine. Vero uporabljamo kot dobrodošlo pručko, da ego lahko bolje doseže, v kar se je zapičil. Ob tem Bog vedno znova pokaže, da se take instrumentalizacije ne gre. To lepo ilustrira že poročilo v Stari zavezi, ko je izvoljeno ljudstvo korakalo proti Filistejcem s skrinjo zaveze na čelu – in bilo grenko poraženo. Bog je bodisi prvi in ima suvereno avtoriteto, ali pa se sprevrže v banalno strašilo, ki se ga še vrabci ne bojijo. Zgodovina krščanstva je žal bolj ali manj zbirka le-tega: kako smo skozi čas spačili in pohabili Božjo besedo, da je šla po dlaki našim trenutnim interesom. Sveto pismo je dovolj obsežno in zapleteno, da v njem lahko najdemo podlago za najbolj čudne in gnusne zablode – če seveda ne prisluhnemo Resnici, ki je v njem. Pač pa nam je bolj do tega, kako bi sebi in drugim dokazali, da naše izmišljotine in namere že niso tako zelo v nasprotju z božjim. Ta “toleranca” se potem rada sprevrže celo v dogmo. V rimskem cesarstvu se Cerkev poenoti z rimsko upravo; gleda stran ob kolonialnem ropanju in zasužnjevanju; ministrira vražam in praznoverju pri čarovniških procesih; ob reformaciji postane uporabno ideološko orodje za fevdalne obračune; kristjani ne samo da gledajo stran ob zlu fašizma, pač pa se Cerkev z njim pajdaši in se mu prilizuje; razni sodobni učbeniki za samopomoč mirno pridigajo “prosperity gospel”, ko sokristjani morda niti kilometer stran umirajo od lakote; maša in molitev sta za marsikoga samo način ohranjanja in spodbujanja narodne identitete in kulture. Imamo se za krščansko civilizacijo, a vse skupaj je ostalo neverjetno na površini, na ravni ravno malo več kot dikcije. “Lip service” rečejo dobro Američani. Verovanje je postalo zgolj sklop idej in navad, ki je ponižno in pridno v službi trenutne miselne mode in raznovrstnih interesov. Zato se v tej smeri precej poljubno ukrivlja. Ljudje skrbno korigirajo svojo podobo Boga, da ne bi v ničemer motila njihovih načrtov, pač pa bi jih milost, Sveto pismo in božja volja kar neposredno podpirali. Bog je rezervna guma v divjanju ega po avtocestah sveta, kjer se najde vedno kakšen ravno pravšnji navedek iz Svetega pisma ali pa cerkvenih dokumentov, da svojo svojeglavost še religiozno podkrepim. Priznam, lažje je biti general po bitki in za nazaj soditi, kdaj je bil v središču resnični “Deus vult” in kdaj njegova karikatura. Kdaj je bilo ime Boga samo zapisano, roke pa so sejale smrt, trepet in strah. A vendar, da je tega toliko? Stara zaveza nam je dobrodošel dokument o vsakovrstni sprevrženosti izvoljenih in njen realizem nas glede tega lahko tudi malo potolaži. Ne da bi si dajali potuho. Ne da bi se s posmehom poviševali nad Izraelce ali še tudi nad Jezusove učence, pač pa da se iz vseh teh zablod poskušamo kaj naučiti. Predvsem to, kako krhek je človekov razum spričo njegovih poželenj in muh. Da si pilati tega sveta raje umijejo roke, kot pa da bi zares prisluhnili, kaj je Resnica. Da pa mi začnemo z novo zavzetostjo poslušati.
